Ste opazili, kako globoko sta v zadnjih mesecih, zlasti pa po poletnih počitnicah, zdrsnila raven javnega dogajanja in nivo javne razprave v Sloveniji? Že zdavnaj smo se, vedoč sicer, da dna ni, tolkli po glavi in se spraševali, ali gremo lahko še niže. Danes je odgovor na dlani. Prišli smo tako daleč, da prvi med enakimi aktualne oblasti najtežja vprašanja o najbolj žgočih temah odpravi s paberkovanjem o, reci in piši, klobasah in krofih. Kako v takih razmerah sploh še upati na okrevanje javne razprave ter s tem na slovenski demokratični preporod?
Morebiti se bo komu zastavljeno vprašanje zdelo napihnjeno in čustveno potencirano. Pa vendar vztrajam: javna razprava je prepomembna, da bi si ji tako lahko, kot se to dogaja zdaj, odpovedali. Zakaj? Javna razprava je namreč vezivno tkivo družbe, politične skupnosti. Ta obstaja samo skozi zgodbe, ki si jih pove sama o sebi na svoj izbrani način. Javna razprava, njena kakovost, je torej naše lastno ogledalo, odraz tega, kako zdrava ali bolna družba pravzaprav smo.
Ne verjamete? Tako kot v družinah, kjer se veliko preklinja, in so otroci posledično prostaki, je tudi v državah. Če te vodijo omikani voditelji z integriteto, bo tak tudi civilizacijski učinek na volivce, za katere lahko, glede na to, da so izbrali takega voditelja, predvidimo, da so tudi sami že taki: namreč omikani. Ko pa enkrat premier raven razprave spravi na facebook in na njem ter nato še na velikih platnih gobca nesmisle o krofih, klobasah, pa tudi o prašičih (tem so menda že zdavnaj popustili živci), je pričakovati, da se bo tudi narod, če se že ni, kmalu spremenil v diskurzivno govedo.
Pa da ne bo pomote. Moja kritična ost tu ni oprta v način razprave, kajti tudi v navzen najbolje vzgojenih družinah se (lahko) zgodijo hude zlorabe. Moja kritika se napaja iz vsebine. Namreč, če in ko oblasti dopustimo, da v javnem prostoru razpravlja, tako da v bistvu ne razpravlja, temveč v post-modernističnem duhu forsira nesmisel s posiljenimi kmetavzarskimi pojmi, tedaj smo izgubili temeljno orodje in orožje demokracije.
Demokracija se, tako smo vsaj mislili, napaja iz in obenem poganja argumentirano javno razpravo, v kateri, če ostanemo zvesti razsvetljenskemu racionalizmu, naj zmaga tisti, ki je boljši, ki je prepričljivejši. Tisti, ki je najbolj prepričljiv, ima tudi prav in zato uživa legitimnost, demokratično zaupanje pri svojih odločitvah, ki jih ljudstvo, ker jih šteje za prepričljive, prav tako ponotranji in v sržu demokratičnega bistva posvoji. Tedaj, in šele tedaj, lahko rečemo, da ljudstvo vlada samo sebi in da v neki skupnosti obstaja demokracija.
Kjer tega ni, ni demokracije. Namesto nje imamo lahko totalitarizem. Toda to ni Slovenija. Lahko imamo avtoritarizem, pa tudi to ni Slovenija. Lahko pa imamo brezmiselni, brezintegritetni, argumentativno ne le prazen, ampak naravnost bizaren oblastni sistem, v katerem, ne vem po kakšni logiki, prosperirajo oni, ki znajo in zmorejo manj. In ko jim še tega zmanjka: smo pri krofih in klobasah.
Da ne bo pomote. Za vse to največjo odgovornost nosijo mediji, ki se štejejo za resne. Oni so mediji, platforma, skozi katero se resna javna razprava goji, poteka in bije za boljše argumente. Problem nastane, ko ti mediji krofe in klobase, ki so le vrh ledene gore oblastvenih diskurzivnih nesmislov, pozlatijo in prikažejo, kot da gre za nekaj normalnega. Kljub temu, da vsi vemo, da je cesar več kot gol, tega nihče ne izusti, ampak se ciklamo v prevaro cesarjevih novih oblačil.
Toda stvari so, žal, še bolj problematične, zares tragične. Ko odprete dnevne časopise in spletne medije, so prsti tistih, ki z oblasti hranijo medijske pse čuvaje, tako zelo očitni, da je zadeva že groteskna. Namesto psov čuvajev imamo uslužne pudlje, ki pridno prebavljajo, vse, kar jim raznorazni anonimni vplivneži zvesto servirajo. Ker ti ne znajo vladati, pač spletkarijo. In tako se pri nas odvija slovensko javno demokratično življenje. Naša demokracija je v komi. Kdo ve, če se bomo še kdaj zbudili iz nje. Pa tudi, če se bomo, nihče ne ve, ali ne bomo morda še bolj prizadeti.
