O lojalnosti

V sociologiji pomeni lojalnost pripravljenost žrtvovati (se) za drugega. Ljudje imajo različne motive za lojalnost. Ta je lahko samo odsev pragmatičnega ekonomskega modela quid pro quo, kjer ne gre za nič drugega kot za medsebojno izmenjavo lojalnosti (uslug). Sociologi in antropologi gledajo na lojalnost z vidika recipročnosti in v tem fenomenu prepoznavajo temeljno organizacijsko gibalo človeške družbe, ki ga ponazarja dajanje daril ter s tem povezane rituale. Lojalnost pogosto izvira iz hvaležnosti. Psihologi dokazujejo, da hvaležnost sili k recipročnosti, k vračanju uslug. Zato govorijo o efektu lojalnosti. Njihove, z empiričnimi raziskavami preverjene teze potrjujejo tudi izsledki vedenja ameriških vrhovnih sodnikov. Tako npr. Peppers in Giles (Of Potted Plants and Political Im-ages: The Supreme Court and the State of the Union Address; Kansas Journal of Law and Public Policy, l. 22, [2012], št. 1, str. 49) ugotavljata, da se kongresnega nagovora predsednika ZDA (State of the Union Address) pogosteje udeležujejo tisti sodniki, ki jih je ta predsednik imenoval na najvišji sodniški položaj. Pri tem na njihovo udeležbo na tem dogodku strankarska privrženost ali ideologija nimata kakega vpliva. Epstein in Posner (Supreme Court Justices’ Loyalty to  the President; The Journal of Legal Studies, l. 45, junij 2016, str. 401, 431) sta na podlagi statističnih raziskav zaznala dokajšnjo pozitivno korelacijo med strankarsko pripadnostjo predsednika, ki je posameznega vrhovnega sodnika imenoval, in tej stranki naklonjenim glasovanjem tega sodnika. Posebej zanimivo je dejstvo, da je efekt lojalnosti izrazitejši pri »demokratskih« kot pri »republikanskih« sodnikih. Kako aktualna je nevarnost efekta lojalnosti, kaže pozornost, ki jo je temu posvetil 2. Kongres Svetovne konference ustavnega sodstva leta 2011 (v okviru teme »Delitev oblasti in neodvisnost ustavnih sodišč«), kjer je bila že v nagovoru kongresne topike kot prva od zahtev sodniške neodvisnosti izpostavljena sodnikova dolžnost »nehvaležnosti« do organa, ki ga je imenoval (a duty of »ingratitude«). 

Greh nad grehi

V različnih zgodovinskih obdobjih in v različnih kontekstih je različen tudi pomen besede lojalnost – čeprav ostaja v svojem jedru tak, kot je bil izvoren. Pokojni oče mi je pripovedoval prigodo iz svojih študentskih dni, ko je bila sprejeta Resolucija Informbiroja. Novico mu je prinesel provokator, ki je na hodnikih ljubljanske Pravne fakultete prežal za tedaj o koncu vroče ljubezni med dvema diktatorjema še neobveščenimi študenti ter jih enega za drugim spraševal, komu so lojalni: Stalinu ali Titu. Odgovor je bil usoden – napačen je bil nagrajen z »letovanjem« na zloglasnem jadranskem otoku. Oče (v duši nelojalen ne enemu, ne drugemu) je zaslutil provokacijo in odgovoril, da je vselej lojalen le domovini – njegov odgovor je bil začuda ocenjen kot pravilen, saj je ostal na celini. V tistem in kasnejšem času je bila znana tudi floskula o ideološki diferenciaciji, ki je, kot se spominjam iz dokaj rane mladosti, v času obračuna z liberalizmom na začetku 70' prejšnjega stoletja pustošila med svobodomiselnimi državljani. Nelojalne trdi partijski liniji je bilo treba diferencirati – na različne načine: od mehkih (»družbenopolitično« izobčenje) prek trdih (kazenski pregoni storilcev verbalnih in drugih miselnih deliktov) do najtrših prijemov (udbovski umori). Poznal sem sodnika, ki je bil po ukazu vodstva »avantgarde« delavskega razreda tako rekoč anatemiziran. Ker je bil ideološko diferenciran kot »razredno mlačen« in kot nosilec liberalnih pogledov, je bilo treba veliki večini takratnega sodniškega korpusa izpričati lojalnost partiji in režimu z njegovim socialnim izobčenjem.

Taki so bili časi pred 45 leti. A se niso kaj dosti spremenili. Nekaj let nazaj, leta 2014, ko se je zadeva Patria bližala vrhuncu, je velika večina vrhovnih sodnikov (natančneje, vsi, razen štirih) na oltar lojalnosti takratnemu svojemu predsedniku položila človekovo pravico do poštenega sojenja, konkretno pravico do nepristranskega sodnika. Torej triumf lojalnosti sistemu ali, kot bi rekla nizozemska raziskovalca Holvast in Doornbos, organizaciji, nad lojalnostjo človekovim pravicam in poklicu. Omenjena avtorja, ki sicer lojalnost opredeljujeta kot posebno navezanost ali občutek pripadnosti in vključenosti, razlikujeta med tremi vidiki lojalnosti: med lojalnostjo organizaciji, lojalnostjo poklicu in lojalnostjo med nosilci poklica, v tem primeru med sodniki samimi. Med organizacijsko lojalnostjo, kamor spadajo zadeve hierarhije, birokracije, zahteve po učinkovitosti, statistični uspešnosti, po vse večjem obsegu opravljenega dela, na eni strani, in na drugi strani lojalnostjo poklicu, kjer prevladujejo vrednote, kot so avtonomija, neodvisnost, kvaliteta sojenja, vera v samoregulacijo in samoupravo, obstaja večna napetost in konflikt. Kjer je lojalnost zaposlenega do poklica visoka, tam je njegova lojalnost do organizacije (sistema) praviloma nizka – in obratno. Tako Holvast in Doornbos (Exit, Voice, and Loyalty within the Judiciary: Judges' Responses to New Managerialism in the Netherlands; Utrecht Law Review, l. 11, [2015], št. 2, str. 53). Nizozemski sodniki so zato, kot izpričuje njihov manifest iz februarja 2013 (gre za protest, ki ga je ob podpori predsednika njihovega vrhovnega sodišča podpisalo okoli 700 od 2.500 sodnikov), razpeti med zahtevano lojalnostjo sistemu (ta od njih terja vse večjo količinsko učinkovitost) in lojalnostjo svojemu poklicu (izpolnjevanju visokih standardov sodniškega poklica).

Posebno mesto pripada lojalnosti v postkomunistični mafijski državi. To mesto je osrednje. O tem fenomenu največ govori Bálint Magyar v svoji že večkrat omenjeni analizi Orbanovega sistema (Post-Communist Mafia State, The Case of Hungary), s kratko ugotovitvijo in hkrati naslovom podpoglavja: Greh nad vsemi grehi: nelojalnost. Politično-sociološka enkratnost tega pojava je v tem, da člani politične družine, ki zagrešijo nelojalnost do svoje družine, izgubijo ne samo vse privilegije, temveč tudi sredstva preživljanja, večkrat jih, naj bodo pravno krivi ali nedolžni, to je popolnoma brezpredmetno, doleti kazenski ali kak drug pregon. In po drugi strani, ker je v postkomunistični mafijski državi edini greh nelojalnost, člani politične družine, ki storijo kaznivo dejanje ali kako drugo protipravno ali nedostojno dejanje, ne bodo nikoli sankcionirani. Korupcija, zlorabe, ponareditev uradnih dokumentov, vključno z družinskim nasiljem in podobne podlosti ne štejejo nič – razen, kadar pridejo v javnost ter javno mnenje vztrajno in glasno zahteva uvedbo sodnih postopkov, ali ko gre za izjemno in resno mednarodno odmevnost primera. No, in še takrat bo padlemu pripadniku politične družine zagotovljeno bistveno: politična družina bo vedno ob njem in zanj. Kako? Bodisi na način, da bo zagotovila nove priložnosti, novo kariero, mile kazni, dobre službe otrokom, zakonskemu partnerju – a vse le pod enim pogojem: pod strogim pogojem lojalnosti.

Spontano-simultan vznik neke lojalnosti

Zgodba o lojalnosti nas tu kar sama pripelje v Slovenijo. Nedolgo nazaj smo bili priča epskemu dejanju sodniške lojalnosti po slovensko. Na spletni strani Okrožnega sodišča v Ljubljani je ponosno zasijala nepodpisana izjava neznanih sodnikov sodnega oddelka z dobesedno bombastičnim in strahospoštovanje zbujajočim poimenovanjem. V njej brezimni in brez-obrazni sodniki, oznanjujoč, da ne poznajo strahu, obračunavajo z enim od svojih kolegov, ki je ostro, grobo, šokantno, prav nič zadržano opozoril na pojave, ki v demokraciji zahtevajo skrajno resno obravnavo. To opozorilo je seveda lahko utemeljeno ali ne, toda v nobenem primeru ga ni mogoče ovreči z izjavo drugih sodnikov, češ, meni/nam se pa to ni zgodilo. Dejstvo, da obstajajo nekateri, ki jim ni bila povzročena škoda, pač ni alibi.

Primer je zanimiv z vidika lojalnosti. Demonstrira namreč skrajno napetost, pravzaprav več kot napetost, v resnici trenutek, ko napetost med lojalnostjo sistemu in lojalnostjo poklicu ni več zdržala in je počilo. Če ima vse, kar je sodnik z znanim imenom in priimkom povedal, in zaradi česar je odreagiral, kot je, stvarno podlago, potem je njegova, po mnenju nekaterih overreakcija, z vidika njegove osebne poklicne stiske razumljiva ter glede na specifičen kontekst, upoštevaje celoto vsega, kar naj bi jo izzvalo, v večnem zaostanku za svojim vzrokom. Opraviti imamo namreč z dvema skrajnostnima. Na eni strani z lojalnostjo poklicu, ki jo je izpričal sodnik, ki je za svoj poklic pripravljen žrtvovati vse, kar poklicno ima, torej prav to, namreč sebe kot sodnika, na drugi strani pa z anonimni sodniki, ki so v imenu lojalnosti sistemu – vodstveni strukturi »kao« spontano in simultano, kompaktno, kot eden udarili po sodniku, ki je do konca lojalen svojemu poklicu. Četudi se v načinu izvrševanju te lojalnosti morda moti.

A ker je Slovenija tranzicijska postkomunistična družba, lahko tu vključimo še neke druge premise, namreč tiste, o katerih govori omenjeni madžarski kritik Orbanovega režima. Potem se nam izriše neka povsem drugačna slika. Katera od teh se zdi prepričljivejša, naj oceni bralec – pri tem pa bo moral upoštevati stopnjo verjetnosti spontanosti odziva nevidnih sodnikov - podpisnikov, ki da ne poznajo strahu in ki jim ni treba »paziti, da se komu ne bi 'zamerili'«. Razmisliti bo moral tudi o resnosti in verodostojnosti njihove spontane in simultane izjave, da »[p]ri izvrševanju sodniške funkcije nis[m]o deležni nobenih nedovoljenih pritiskov ali poskusov kakršnegakoli nedopustnega discipliniranja ali diskreditacij s strani nosilcev sodne uprave (vodstvo sodišča), vodij oddelkov ali kogarkoli drugega«. Prav tako naj ne izgubi izpred oči dejstva, da se ti sodniki, ki ne poznajo strahu in na katere, kot spontano izjavljajo, nihče ne izvaja pritiskov, javnosti, ki jo nagovarjajo, bojijo povedati kdo so. Nadalje naj se bralec vpraša, od kod tem brez-strašnim sodnikom, katerih (po mojem strogo osebnem mnenju) strahopetno skrivanje za zaveso anonimnosti v moralnem smislu prav v ničemer ne presega ovaduške anonimke, potreba, da javno povedo nekaj, kar naj bi bilo za vsakega od sodnikov normalno in samoumevno - kot je za pilota normalno in samoumevno, da v kokpit vstopi trezen in spočit. Sam nisem nikoli čutil potrebe, da bi javno in hkrati anonimno oznanjal, da nihče ne pritiska name. Na koncu naj bralec še oceni, ali zatekanje k takim izjavam ne pomeni kapitulacije. Izjave, kakršna je ta, namreč ne sodijo v polje razumnega, argumentiranega, dokazanega, temveč merijo na limbični možganski sistem, ki je odgovoren za emocionalne odzive.

Kulturna reprodukcija

Če se ponovno vrnem k omenjenima nizozemskima raziskovalcema, ta v študiji ugotavljata presenetljivo kompaktnost njihovega sodstva. Korenini v mnogočem, a po njunem mnenju predvsem v t.i. kulturni reprodukciji, kar razlagata (no, ne samo onadva, tudi, denimo, sociolog Patterson, na katerega se sklicujeta) kot proces, v katerem tisti, ki kadrujejo, zavestno ali nezavedno favorizirajo isto- ali podobno-misleče kandidate, pač s ciljem zagotoviti si prijetno delovno okolje, v katerem se po njihovi meri skrojene družbene in etične norme z lahkoto prenesejo. Ugotavljata, da je sodništvo pri njih dokaj homogeno, tradicionalno in konvencionalno. Dokaze za tako sliko nizozemskega sodstva črpata tudi iz izsledkov anketne raziskave, ki jo med sodniki vsakih pet let, od leta 1991 dalje, izvaja tednik Vrij Nederland. Raziskava razkriva presenetljivo uniformnost glede tega, kaj nizozemski sodniki berejo, katere TV programe gledajo in kakšna stališča izražajo. Relativno visok odstotek sodnikov voli tudi isto politično stranko.

Če je tako na Nizozemskem, domnevam, da je še bolj tako na Slovenskem. Razlogov za to je neprimerljivo več kot v tradicionalno demokratični in pluralni Nizozemski. Kulturna reprodukcija v zrelih demokracijah tako po obsegu, kot po globini, predvsem pa po rezultatu ni primerljiva s kulturno reprodukcijo v post-totalitarnih in post-diktatorskih državah, kjer ni bilo lustracije. Na podlagi lastnih empiričnih izkušenj tvegam tezo, da smo tudi po mentaliteti precej bližji Madžarski kot Nizozemski. Zato gre v pravkar omenjenem primeru lojalnosti, tako je vsaj moje mnenje, le za nadaljevanje miselnih vzorcev iz druge polovice prejšnjega stoletja, za posledico kulturne reprodukcije ali avtopoeze, za miselni vzorec, ki se je pri anonimnih (močno upam, pravzaprav verjamem, da samo fantomskih, izmišljenih, neobstoječih) podpisnikih, zagotovo pa pri prav tako anonimnih (a še kako stvarnih, obstoječih in otipljivih) iniciatorjih tega manevra ohranil, prenesel, obnovil iz nekega drugega časa in ki je v vseh opisanih primerih sodniške lojalnosti enak: vdanost, zvestoba, privrženost strukturi, celoti, »harmoničnemu kolektivu«, »nam«, »ustaljeni praksi«, »temu-kakor-pač-je«, vse v skladu s prevladujočo miselnostjo, ki tvori enega od gradnikov monolitno ustrojenega korpusa slovenskega sodništva. Izhaja iz premise, po kateri je posameznik nič, kompakten kolektiv, utelešen v vodstveni strukturi, organizaciji, sistemu, pa vse. Tako, kot je bilo ob etimološkem rojstvu besede lojalnost. Lojalnost, ki so jo izpričali anonimni (verjamem, da neobstoječi) »podpisniki« (in že pred njimi večina vrhovnih sodnikov, ki je lojalnosti svojemu takratnemu predsedniku žrtvovala lojalnost človekovim pravicam in sodniškemu poklicu), je tista kategorija lojalnosti, ki je v človeški zgodovini povzročila največ zla.