Pa vendarle, čeprav je problem revolucije – kot nam to pojasni dr. Aleš Novak v (ponovno) izvrstni spremljajoči študiji – Pitamica zaposloval že v njegovi prvi znanstveni razpravi Predpostavke ekonomije mišljenja v pravni znanosti, je njegovo takratno predavanje potekalo v časovnem in krajevnem kontekstu revolucionarnega, kot ga opredeli Pitamic, »razrušenja avstrijskega pravnega sistema« in nastanka nove države, takrat Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vsem, ki smo doživeli osamosvojitvene dogodke, je ta kontekst na določen način znan, drugačen po svojih pravnih in zgodovinskih razlogih, a vendar podoben zaradi obeta nečesa novega in upanja na nekaj boljšega.
Kar bom navajal v nadaljevanju, ni niti analiza Pitamičevega dela niti recenzija knjige (ki pa jo v branje toplo priporočam); gre bolj za nujne povezave, ki se porodijo v mislih, ko bolj poglobljeno prebiramo kakšno delo. Pitamic se namreč v tej razpravi dotakne tudi vloge in pomena sodnika. Še več, pripisuje ji precejšen pomen prav pri preprečevanju revolucije po »drugih ljudeh« (str. 38).
Pitamic v svoji razpravi ne skriva simpatije do ureditve sodne funkcije v Združenih državah, kjer je sodniku, resda v okoliščinah obravnave konkretnega primera, dovoljen poseg v ustavno tvarino, pri čemer ima – kot pravi – zadnjo besedo kot interpret ustave sodnik in ne parlament (str. 41). Poveden je naslednji del njegove razprave, za katerega se mi zdi nujno, da ga navedem v bistvenih delih.
»Psihološka razlika med tema dvema sistemoma je jasna. Parlament sestoji iz skupine politikov, ki so vsled svojega poklica navezani na svojo stranko in ki bodo svojo veliko moč glede ustave vsaj navadno, posebno pa v dvomljivih slučajih izvrševali ne na objektivni, temveč na strankarski način. To se je opazovalo v večini evropskih držav. V Ameriki pa ima to veliko moč glede ustave neodvisen, neodstavljiv, dobro izbran, izvežban in plačan sodnik, ki vsled svoje znanstvene izobrazbe in svojega poklica v večini slučajev navajen na objektivno, trezno sodbo in komur je blagobit države in človeštva bolj pri srcu nego napredek političnih strank. [...] Zdi se mi pa, da je znak velike kulture razuma, srca in volje, ako poveri ljudstvo sodniku, ki velja izza prastarih časov kot simbol pravičnosti, to veliko moč, in znak ravnotako velike kulture je, ako sodnik temu velikemu zaupanju odgovarja, [...].«
Pri Pitamičevem gledanju na sodnika v obravnavani razpravi je pomembno, da izrecno poudarja, da odgovorno delovanje sodnika in nenazadnje celo zaupanje v njegovo vlogo ne determinirajo pravna, temveč moralna pravila (npr. str. 31). Ta njegov poudarek je mogoče spremljati skozi celotno besedilo. Moč organa, ki interpretira pravo, je dvosmerna, kot navaja na koncu razprave:
»Od etičnih kvalitet, od moralnega čuta tega organa je odvisno, ali uporabi svojo neizmerno pravico v taki smeri, da varuje kontinuiteto pravnega reda [...]. Od moralnih kvalitet vseh državljanov pa je odvisno, komu zaupajo izvrševanje te pravice, […].«
V dobi Donalda Trumpa je verjetno manj razumljiva Pitamičeva simpatija do ureditve države, kjer se »opira ustava in celo pravno življenje na sledeče moralne sile: 1.) Neomejeno zaupanje do sodnika in 2.) Visoka moralna kakovost sodnika, ki opravičuje to zaupanje«, vendar je njegovo dojemanje odraz političnih in drugih okoliščin obdobja po prvi svetovni vojni. Pogled čez lužo je dajal obet in vizijo potencialne stabilnosti, ki ju Evropa v tistem času gotovo ni ponujala.
Vprašanje, ki se ob tem pojavlja, je seveda, koliko moralne moči slovenska družba sploh premore, da bi zmogla takšen »preskok vere« (če smem spotoma malo zlorabiti Kierkegaarda). Že samo zaupanje v skupne cilje – če si smem dovoliti takšno oceno – za Slovence ni prav značilno in zdi se, da je edina stalnica našega sobivanja večna skepsa do oblasti in njene moči (ki jo pravo udejanja in uteleša). Na takšnem večnem dvomu pa tudi ni mogoče graditi trdnih temeljev države. Tako se mi neprestano pojavlja pred očmi lik valpeta, tega nesrečnika, ki je dobil v roke knuto, a brez navodil gospodarja kaj drugega kot tepsti z njo ne zna.
Tako lahko relativno enostavno ugotovimo, da znova in znova uvajamo v sistem delovanja sodnikov pravno urejene mehanizme nadzora, ki poskušajo z grobo prisilo, ki je pač značilna za pravo, urejati funkcijo sodnika. Spremembe Zakona o sodniški službi skozi leta so živi dokaz za to. Še tiste oblike, ki izkazujejo zavedanje, da s tem ni mogoče doseči vsega – npr. supervizija in presoja kršitev kodeksa sodniške etike –, kažejo, da se bo vse skupaj ponovno sprevrglo v zgolj še dodatne načine za kaznovanje posameznih deviacij. Čeprav je sankcija za pravno normo značilna, to preprosto ne more biti njen namen. Kdor tega ne razume, ne razume prava.
Res je tudi, da se postmodernistična družba vsled umanjkanja splošnega moralnega okostja opira na pravo kot zadnji oz. edini normativni sistem, ki ga je mogoče načrtno oblikovati. A to zaupanja po sebi, ki ga omenja Pitamic, ne more vzpostaviti, še manj pa vzdrževati. Vse, kar dosežemo, je zgolj oblikovanje po vsebini praznih subjektov prava, v končni fazi očiščenih vseh samoniklih človeških lastnosti, kot bi bili liki pred kuliso Potemkinove vasi. Tak razčlovečen sodnik seveda ne more biti tisti, ki se bo odzival na konfliktne razmere v družbi ter s tenkočutnostjo in razumevanjem zahtev časa pomagal družbi sprostiti notranja nasprotja, ki bi sicer lahko privedla do tega, da se, kot pravi Pitamic, da »se pravni red prekucne«.
Rad bi imel pri roki recept, ki bi omogočal, da se stvari obrnejo drugače, a ga žal ne premorem. Vse, kar lahko zaznavam, je, da sodniki čutijo nezaupanje javnosti do njihove vloge in da marsikoga to dejstvo potiska v varno pasivnost tudi na področjih, kjer bi bila glasna aktivnost resnično nujna. Če začnemo pri najbolj banalnih – pri terjanju, da se zagotovi spoštovanje odločitev Ustavnega sodišča o plačilu za njihovo delo. Če smo tiho že na točki, ki zadeva našo eksistenco v tej materialno opredeljeni družbi, in čakamo na dobro voljo tistih, ki imajo v rokah škarje in platno, kako se bomo lahko zavzeli za tiste, ki od nas pričakujejo zaščito, ki jo nudi pravo? Kdo bi nam potem zaupal?
Gre za dvosmeren problem, ali kot bi rekli Američani in današnja mladina: »It's a two way street.«
