1. Uvod
1.1. Predstavitev
Pametne pogodbe so do zdaj najbolj izpopolnjen in učinkovit sistem samopomoči v pogodbenem pravu in imajo resen potencial, da spremenijo način izvrševanja pogodb v prihodnosti. Glavna prednost tehnologije pametnih pogodb je njihova sposobnost, da obljube in dogovore izvršujejo avtomatsko. Tehnologija deluje tako, da programska koda izvrši določeno dejanje, ko oziroma če se izpolni določen pogoj. Programska koda na primer zagotovi avtomatski prenos kupnine v trenutku, ko pametna pogodba zazna, da je bil opravljen prenos lastninske pravice na nepremičnini ali da je bil paket, ki smo ga naročili prek interneta, dostavljen. Zaupanje, ki je bilo do zdaj temelj in pogoj vsakega dogovora, zato ni več potrebno. V trenutku, ko stranki vstopita v pametno pogodbo, je njen razplet - pozitiven ali negativen - že določen in znan.
Ideja pametne pogodbe je vse pogosteje predmet akademskih debat, člankov in knjig. Gre za koncept, ki je s tehničnega, še bolj pa pravnega vidika v zelo zgodnji fazi razvoja, zato je prostora za diskurz in inovacije veliko. Pametne pogodbe so zaradi svojih lastnosti običajno obravnavane v kontekstu pogodbenega prava. Temu se v prispevku na kratko posvetim v prvem delu, v drugem pa jih analiziram kot možno sredstvo za izvrševanje sodb.
1.2. Od glinenih tablic do programsko izvršljivih pogodb
Skladno z našim poznavanjem zgodovine naj bi se prve pisne pogodbe pojavile že pred več tisoč leti, ko so prebivalci Mezopotamije začeli ustne dogovore s klinopisom zapisovati na glinene tablice. Potreba po zapisovanju se je verjetno pojavila zaradi naraščajoče kompleksnosti dogovorov, saj iz ohranjenih zapisov na glinenih tablicah izhaja, da so z njimi sklepali že relativno kompleksne posojilne, delovne, prodajne in najemne dogovore.
Od začetkov pisnih pogodb v Mezopotamiji se je kompleksnost pravnih poslov in razmerij med pravnimi subjekti močno povečala. Kljub temu se, vsaj do nedavnega, način zapisovanja pogodb ni bistveno spremenil, pogodbe namreč še vedno fizično zapisujemo s trenutno aktualnimi pisavami na trenutno aktualne medije. Klinopis je v zahodnem svetu nadomestila latinica, glinene tablice pa lažji in bolj obvladljiv papir. Pogodbe so sicer postale daljše, bolj izpopolnjene in kompleksne, še vedno pa imajo isti namen kot glinene tablice - predstavljajo manifestacijo srečanja interesov pogodbenih strank in služijo kot dokaz vsebine dogovorjenega.
Šele s pojavom računalnikov in pozneje interneta se je način sklepanja pogodb začel koreniteje spreminjati. Spreminjal pa se ni le način zapisovanja in sklepanja pogodb, ki zdaj niso več nujno sklenjene v fizični obliki, temveč tudi v digitalni, ampak, kar je še bolj revolucionarno, pogodbe so začele dobivati tudi novo funkcijo - izvršitev sporazumno dogovorjenih elementov. Elektronska pogodba torej ni več nujno le dokaz dogovorjenega, temveč lahko zagotavlja tudi izvršitev dogovorjenega. Stranke pogodb se s sklenitvijo elektronskih pogodb ne zavežejo le, da se bodo držale vsebine pogodbe, temveč se tudi strinjajo, da bo pogodba izvršila svojo vsebino, ko/če bodo izpolnjeni določeni pogoji. Čeprav je samo dejanje sklenitve in izvršitve elektronske pogodbe še vedno časovno ločeno oziroma gre za dva ločena dogodka, je odločitev o sklenitvi pogodbenega razmerja in njegovi končni izvršitvi združena in pomeni en dogodek.
Koncept pametne pogodbe je znan že od leta 1994, vendar se je o njem začelo resneje govoriti šele v zadnjih letih z vzponom tehnologije veriženja blokov, ki je pametnim pogodbam omogočila ključni lastnosti, in sicer so vredne zaupanja in nespremenljive. Pri tem je treba poudariti, da tehnologija blokov in tehnologija pametnih pogodb nista sopomenki, niti ta dva koncepta nista odvisna drug od drugega, se pa izredno dobro povezujeta in dopolnjujeta.
2. Pametne pogodbe
Pojem pametne pogodbe (angl. smart contract) je leta 1994 prvi definiral Nick Szabo, ameriški računalniški inženir in pravnik. Pametno pogodbo je opisal kot računalniški transakcijski protokol, ki avtomatizirano izvršuje pogodbene pogoje. Tehnologijo pametnih pogodb je primerjal s preprostim avtomatom in trdil, da bi programska koda lahko izvajala kompleksne transakcije na podoben način, kot to stori avtomat, ko vanj vstavimo kovanec. Namesto pločevinke napitka ali tablice čokolade bi pametna pogodba po njegovem lahko poskrbela za prenos lastninske pravice na nepremičninah, deležev v podjetju ali pravic intelektualne lastnine. Računalniški program bi definiral, kakšen "vnos" je potreben za to, da se pogodba izvrši. Pri tem je lahko vnos plačilo, volilni glas ali kakršenkoli drug pogoj, ki ga je mogoče izraziti z računalniško kodo. Problem časa, v katerem je Nick Szabo razvijal svojo idejo, je bil dvojen: (1) tehnične omejitve so preprečevale povezovanje pametnih pogodb s kakršnimkoli sredstvom; (2) takratnim računalnikom oziroma računalniškim sistemom ni bilo mogoče zaupati, da bodo zanesljivo in varno izvršili določena dejanja. Rešitev obeh problemov je nastopila z razvojem tehnologije veriženja blokov. V razvoj tehnologije blokov in njene lastnosti se sicer v prispevku zaradi obsega ne bom poglabljal.
2.1. Definicija pametne pogodbe
Čeprav je koncept znan že več kot 25 let, jasne definicije pojma pametne pogodbe še vedno nimamo. Večina definicij vsebuje naslednje elemente: (1) digitalna oblika; (2) pogojnost določb (premisa "če-potem"); (3) samoizvršljivost; (4) avtomatičnost; (5) nezmožnost spreminjanja vsebine. Preprosto povzeto, gre za dogovore med eno ali več strankami v obliki programa, ki zaradi lastnosti tehnologije verige blokov zagotavlja pravilen in predviden rezultat.
Nekateri avtorji na drugi strani trdijo, da pametne pogodbe niso ne pogodbe ne pametne, ker naj ne bi izpolnjevale niti osnovnih pogojev. Tradicionalne pogodbe so pravno izvršljivi in dopustni dogovori med strankami. Cilj pametnih pogodb pa naj bi bil, da se oddaljijo od tradicionalnega pravnega sistema in orodij za izvrševanje, ki jih ta ponuja, s tem ko izvršljivost zagotavljajo same. Na podlagi takšne argumentacije pametne pogodbe torej niso pravno izvršljivi dogovori, ker se za izvršljivost ne zanašajo na pravni sistem, temveč na tehnologijo, ki vzporedno gradi svoj sistem, zato naj bi šlo zgolj za prijateljske dogovore med udeleženci. Takšno razlogovanje je po mojem mnenju teoretično in konceptualno pretiravanje. Ideja pametne pogodbe je, da tradicionalne poti izvršitve ne bi bile potrebne, kar pa še ne pomeni, da ne bodo na voljo oziroma ne bodo mogoče. Če pametnih pogodb ne izvršuje sodišče, niso avtomatsko tudi neizvršljive, če bi to bilo potrebno.
2.2. Pametne pogodbe in tehnologija veriženja blokov
Pri tehnologiji pametnih pogodb in tehnologiji veriženja blokov gre za ločena koncepta, vendar pa tehnologija veriženja blokov pametnim pogodbam nudi osnovno okolje, v katerem se lahko te pogodbe varno izvršijo. Tehnologija veriženja blokov pametnim pogodbam omogoča, da je njihova vsebina varno porazdeljena med vsa vozlišča, zaradi česar jo je praktično nemogoče spreminjati, hkrati pa nobena od strank ne more preprečiti, da bi se pogodba izvršila, ko se dogovorjeni pogoji izpolnijo. Zato se pametne pogodbe opisuje kot "samoizvršljive". Pametne pogodbe torej niso absolutno odvisne od tehnologije veriženja blokov, vendar pa jim ta trenutno nudi najbolj primerno okolje za učinkovito uporabo.
2.3. Kategorizacija pametnih pogodb
Pametne pogodbe niso zgolj pogodbe v tradicionalnem pomenu besede. Hkrati so lahko manj in več kot tradicionalne pogodbe, saj z njimi ni mogoče zajeti vseh tipov tradicionalnih pogodb, ob tem pa pametne pogodbe lahko predstavljajo oziroma nadomestijo tudi druge mehanizme zunaj okvirov pogodbenega prava. Gre torej za koncepta, ki se sicer v določenem delu prekrivata, nikakor pa ne v celoti.
Tehnologijo pametnih pogodb s tradicionalnimi pravnimi pogodbami povezujemo zgolj zaradi imena, dejstvo pa je, da gre za tehnologijo, ki je zaradi svojih lastnosti uporabna tudi na številnih drugih do zdaj še neidentificiranih področjih, ki niso nujno vezana samo na izvrševanje pogodb. Razumevanje te razlike je ključno za nadaljevanje prispevka, zato je zaradi preglednosti smiselno razlikovati med pametnimi pogodbami, kot so bile predstavljene do zdaj, in pametnimi pravnimi pogodbami, ki pomenijo le en način uporabe koncepta pametnih pogodb.
2.4. Pametne pravne pogodbe
Pametne pravne pogodbe so računalniški programi, ki izpolnjujejo določene obveznosti in izvršujejo določena upravičenja ter lahko upravljajo z določenimi sredstvi, vse v okviru porazdeljene evidence zapisov. Koncept pametnih pravnih pogodb se torej osredotoča na vprašanje, kako tradicionalne pogodbe preoblikovati in implementirati v obliki računalniškega programa, kar vključuje praktične vidike takšnega "prevoda" in predvsem interpretacijske probleme, ki izvirajo iz običajno kompleksnega pravnega jezika.
Računalniška koda pametne pogodbe je infrastruktura za sklepanje pogodb podobno kot avtomat ali spletna stran, na kateri lahko uporabnik sprejme določene vnaprej ponujene pogoje. Beseda "pametna" v pojmu pametnih pravnih pogodb opisuje avtomatiziranost in samoizvršljivost vnaprej določenih pogojev. Pametna pravna pogodba deluje kot nadzornik, ki preverja, ali so nastopila določena vnaprej definirana stanja oziroma ali so bili izpolnjeni določeni vnaprej definirani pogoji, in na podlagi tega izvrši določena vnaprej definirana dejanja. Čeprav je proces avtomatiziran, lahko pametne pravne pogodbe zahtevajo človeško aktivnost.
Pametne pravne pogodbe so torej dogovori, zapisani v obliki računalniških programov, ki urejajo pravice in obveznosti strank ter poskrbijo za avtomatično izvršitev vnaprej določenih pogojev.
Pri tem je treba omeniti, da je raven integracije pametne pravne pogodbe v dogovoru lahko zelo različna. Bodisi je celoten dogovor zapisan v obliki računalniške kode bodisi so določeni deli dogovora urejeni s tradicionalno pogodbo, računalniška koda pa poskrbi le za izvršitev dogovora, plačilo ipd. V vsakem primeru je pametna pravna pogodba zaradi svoje oblike podvrsta elektronskih pogodb.
Pametne pravne pogodbe, ki so le del celotnega dogovora, lahko nadalje delimo na zunanje in notranje mehanizme, odvisno od tega, ali je računalniška koda integriran del dogovora ali gre zgolj za zunanje orodje izvršitve določenih pogojev dogovora, ki je zapisan v tradicionalni obliki.
3. Pametne sodbe ali pametne pogodbe kot sredstvo za izvrševanje sodb
Zaradi imena tehnologije pametnih pogodb se pravna teorija danes ukvarja predvsem z različnimi vidiki pogodbenega prava in morebitnimi trenji med pametnimi pogodbami in načeli pogodbenega prava, s tem pa omejuje potencial pametnih pogodb in dodano vrednost, ki jo lahko prinesejo tudi na drugih področjih prava.
3.1. Koncept pametne sodbe
Upoštevajoč do zdaj navedeno lahko povzamemo, da je koncept pametnih pogodb tehnologija, ki v bistvu omogoča avtomatsko, varno in nepovratno izvrševanje določenih dogodkov. Pri tem je širok termin "dogodek" uporabljen namerno, saj vsebina pametnih pogodb ni omejena zgolj na dvostranske dogovore, ki bi jih stranke zapisale v takšni obliki z željo po ex ante zagotovitvi izvršitve. Pametne pogodbe so tehnologija, sredstvo, ki prenese kakršnokoli vsebino in kakršenkoli način uporabe, seveda vse v objektivnih mejah zmožnosti same tehnologije ...
3.2. Namen izvršilnega postopka
3.3. Sodba kot od države vsiljen dogovor
3.4. Definicija pametne sodbe
3.5. Primer pametne sodbe
3.6. Povzetek
4. Sklep
Nadaljevanje članka za naročnike >> Janez Sekirnik: Pametne sodbe ali pametne pogodbe kot sredstvo za izvrševanje sodb ali na portalu Podjetje in delo, 2019, št. 5
