Otrok je žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugimi družinskimi člani ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. V konkretnem primeru sta mladoletna otroka videla, kako je oče pretepal in davil mamo, ga prosila, da neha, ob intervenciji policije pa sta bila vidno prestrašena.
Sodišče prve stopnje je v nepravdnem postopku, v postopku nasilja v družini, odločalo o izreku ukrepa prepovedi približevanja. Sledilo je predlogu predlagateljev in nasprotnemu udeležencu za obdobje šestih mesecev prepovedalo vstopanje v stanovanje na naslovu ..., zadrževanje in približevanje temu stanovanju kot tudi delovnemu mestu prve predlagateljice pri A., d.o.o., na naslovu ... , Osnovni šoli ..., ki jo obiskuje eden od otrok, in vrtcu ..., ki ga obiskuje drugi od otrok, vse na razdaljo do 300 m, ter navezovanje stikov z vsemi tremi na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in preko tretje osebe. Za primer kršitve prepovedi je sodišče določilo denarno kazen v višini 10.000 evrov.
Nasprotni udeleženec se je zoper takšno odločitev pritožil ter med drugim sicer priznal prvo predlagateljici, da je bila neposredna žrtev njegovega fizičnega nasilja, vendar pa naj otroka njegovega izbruha nasilja ne bi videla, niti ga nista bila deležna. Navedel je, da sta bila otroka v drugi sobi, ter dodal, da je bila predlagateljica tista, ki je povzročila konfliktno situacijo, saj je vedela za njegov značaj, saj je z njim živela že vrsto let, ter ga je izzivala.
Višje sodišče je s sklepom št. IV Cp 1423/2019 z dne 29. julija 2019 njegovo pritožbo zavrnilo. O neprimernih očitkih glede sprožilnega elementa za konfliktno situacijo se sploh ni opredeljevalo, saj njegove navedbe kažejo zgolj na to, da ni sposoben uvideti nesprejemljivosti uporabe nasilja pri urejanju medsebojnih odnosov.
Sodišče je nadaljevalo, da je otrok žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugimi družinskimi člani ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja (tako drugi odstavek 4. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku prepričljivo ugotovilo, da je bila v konkretnem primeru izkazana tudi ta oblika nasilja. Sledilo je prvi predlagateljici, da je ob izbruhu nasilja v naročju držala mladoletnega otroka (tretjega predlagatelja), ko ju je nasprotni udeleženec potegnil od zadaj, da sta padla na tla, oba otroka sta bila prisotna v sobi, kamor je za predlagateljico prišel nasprotni udeleženec, jo tepel, davil in ji grozil, upoštevalo je prijavo soseda, ki je slišal vpitje otrok, ko so prosili očeta, naj neha, pa tudi zaznavo policistov, da sta sinova ob intervenciji delovala prestrašeno. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta bila glede na opisano žrtev nasilja tudi oba otroka. Očitek, da gre za trditve na ravni pavšalnih zatrjevanj in za izmišljene okoliščine odraža na podcenjujoč odnos do posledic ravnanja.
Glede na prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje, da se mladoletna sinova nasprotnega udeleženca bojita, je sodišče prve stopnje predlogu utemeljeno sledilo tudi glede ukrepa prepovedi navezovanja stikov. Ti bodo med očetom in sinovoma predmet posebnega urejanja v družinski pravdi, kjer se bo sodišče osredotočilo na ugotavljanje največje koristi mladoletnih otrok. Sodna odločba, s katero bo odločeno o stikih, v skladu s III. točko izpodbijanega sklepa predstavlja izjemo tudi od obravnavane prepovedi navezovanja stikov.
Višje sodišče je zaključilo, da po vsem povedanem pritožbeni razlogi nasprotnega udeleženca zoper sklep prvostopenjskega sodišča niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep skladno z Zakonom o pravdnem postopku, Zakonom o nepravdnem postopku in ZPND.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
