ESČP je eno izmed najpomembnejših nadnacionalnih sodišč in gotovo najpomembnejše tovrstno sodišče za človekove pravice. V tem smislu je pomembno prispevalo in prispeva k razvoju njihovega varstva. Posameznikom je zadnje upanje pri iskanju pravice, številni majhni ljudje so na tem forumu že »premagali« svojo državo, kar je bila le potrditev tistega reka, da je pravo na strani majhnih v boju zoper mogočno silo njihovega Levitana. Pa je zavoljo svojega uspeha res moralo tako zelo priprti svoja vrata?
Po eni strani je razumljivo, da je zavoljo deset tisočev primerov, ki jih prejeme vsako leto in ta številka sicer nenehno narašča, ESČP bilo prisiljeno sprejeti določene ukrepe glede obvladljivosti takšnega števila zadev. Po drugi strani pa ne vem, če so bili koraki, ki jih tu opisujem, res pravi, saj se zdi, da se je ujelo v past tistega skrajnega formalizma, ki je še domačim institucijam lahko tuj.
Poznam primer, ko je stranka zavoljo malomarnosti državnega uradnika utrpela precejšno škodo, zato je skušala poiskati pravico na sodišču, pri čemer je nobena domača sodna instanca ni uslišala. Tako se je obrnila še na ESČP. V roku je poslala pritožbo z vsemi prilogami, z izpolnjevanjem spletnega obrazca pa je imela težave, saj ji sistem ni dopustil vnos popolne argumentacije. Čez čas prejeme sporočilo (nekakšno (neformalno) pismo ali dopis), da bi morala oddati vlogo na predpisanem obrazcu, priložiti vse sodbe, na katere se sklicuje v vlogi, ter tudi dokazilo, da je direktor, ki je vložil pritožbo za stranko, za to pooblaščen. Takšen dopis je bilo razumeti v »duhu« in smeri poprave/dopolnitve vloge, kar je običajno v domačih pravnih sistemih, saj bi bila drugače zavržena s sklepom (tj. odločbo Sodišča). »Naivna« stranka sledi dopisu in odpravi napake, potem pa kmalu prejme še odločbo, tokrat formalni pravni akt, da je bila njena pritožba zavržena zaradi zamude roka.
Tu se sicer spornih zdi kar nekaj stvari, vse pa so povezane s t. i. neživljenjskim formalizmom, ki nasprotuje razumskosti oziroma zdravi pameti. Po vrsti: »usodni« e-obrazec v zadevah človekovih pravic nikakor ne bi smel biti odločujoč; direktor podjetja vsaj po nacionalnem pravu ne rabi dokazovati, da je pooblaščenec, saj je zakoniti zastopnik ex lege; odločba, ki ni bila priložena v polnem besedilu, je bila sicer omenjena v vlogi, vendar je bila v tem primeru za odločanje ESČP povsem postranske narave, tako rekoč neupoštevna, saj izhaja iz nekega postranskega primera, le delno povezanega s primerom pred ESČP, pri čemer so bile vse pomembne sodbe pritožbi sicer priložene.
Res se je že pred časom spremenil Poslovnik Sodišča, ki več ne dovoljuje nikakršne odprave napake, kot je bilo to mogoče prej in kar je razumeti kot posledico zaostrovanja dostopa zavoljo preobremenjenosti ESČP. Problem je v tem, da EKČP le v enem kratkem stavku napotuje na obstoj Poslovnika pri organizacijskih zadevah, kar ESČP vendarle razume, da lahko Poslovnik postopkovne stvari zaostri malodane do skrajnosti.
Če je takšen način poslovanja ESČP (še vedno) po pravilih, do katerega pa je tudi naš sodnik na ESČP precej kritičen (a je očitno v manjšini), se lahko vprašamo, ali je tudi legitimen? Ali je takšen formalizem, iskanje igle v senu, samo da se ne odloča, primeren na področju človekovih pravic? V tem primeru je šlo za gospodarsko družbo, katere škoda zaradi malomarnega delovanja države lahko ogrozi njen obstoj, lahko pa bi šlo tudi neposredno za življenje nekega begunca ali mučenje zapornika.
Vsaj v nacionalnih pravnih sistemih so na t. i. občutljivih življenjskih področjih, npr. sociala, formalizmi omiljeni z večjim razumevanjem in postopkovno toleranco do takšnih posameznikov. Tudi človekove pravice bržkone sodijo sem. Pretirani formalizem najvišjih instanc pomeni izraz nekakšne sodniške aristokracije ali oddaljevanje pravnih »lordov«, ki sedijo v velikih in udobnih sodniških sobanah, od navadnih smrtnikov. To se je sicer zdelo zgodovinsko preživeto.
Sam se še spomnim vloge na slovensko Ustavno sodišče iz pričetkov njegovega delovanja, v zgodnjih devetdesetih letih, ki je bila napisana na roko, malodane na list iztrgan iz nekega bloka, ki pa jo je sodišče kljub temu sprejelo. Danes bi bila to verjetno nekakšna znanstvena fantastika. Podobno je verjetno tudi drugje, ko institucija »dozori« v sistemu nekakšnega institucionalnega establišmenta in stranke postanejo številke. Lahko temu rečemo birokratizacija?
Zato moramo na takšne situacije, »kafkovske« zavoljo pretiranega formalizma, vseskozi paziti in nanje opozarjati. Pravna norma črpa, ali pač ne, legitimnost iz življenjskosti, ljudstva, iz stika, svoje dostopnosti do ljudi. Na obeh straneh pravnih pravil ni nikoli prazen prostor: tam so vedno ljudje, zato pravo, ko spregovori, nikoli ne govori le samemu sebi.
