Sposobnosti umetne inteligence v zvezi s t. i. naravnim (vsakdanjim oziroma »besednim«) jezikom so vse boljše. K temu so prispevali hitrejši računalniki, izboljšani algoritmi, dostop do velike količine podatkov, izboljšave strojnega učenja in uporaba umetnih nevronskih mrež, ki komunicirajo med seboj. Tako so vse boljši rezultati pri strojnem prevajanju, optičnem prepoznavanju znakov, pretvarjanju pisnih besedil v govorna in obratno, ipd. Vendarle pa se zdi t. i. telepatija oziroma sposobnost branja misli druge osebe še daleč. Pa je res?
Področje umetne inteligence se je s področja kognitivno naravnanih vsebin, kjer gre za bolj racionalno-analitično področje, preselilo tudi na emocionalne in socialne dimenzije, pri čemer algoritmi prepoznavajo čustva ljudi na podlagi njihove obrazne mimike (t. i. prepoznava emocij). Napredek pa je šel še naprej, v delovanje možganov. AlterEgo je aplikacija oziroma naprava, proizvod slavnega ameriškega inštituta MIT, ki omogoča npr. raznim bolnikom, katerih govorne sposobnosti so prizadete zavoljo bolezni ali poškodbe, pretvorbo misli v govor. Delovanje takšne aplikacije omogoča presečišče nevroznanosti in umetne inteligence: na eni strani gre za zaznavo delovanja različnih možganskih delov, na drugi strani pa za prevajanje takšnih signalov v naravni jezik. Naprava na splošno omogoča komunikacijo ljudi v naravnem jeziku s stroji, umetno-inteligentnimi pomočniki (AI assistants) in drugi ljudmi, ne da bi ti uporabljali svoj glas z odpiranjem ust ali drugo na zunaj opazno gibanje, preprosto na podlagi notranjega oblikovanja besed. Gre za posameznikovo sporazumevanje z računalnikom, ki je povsem omejeno na konkretnega uporabnika, kot da bi ta govoril sam s sabo. Namen AlterEga naj bi bilo povezovanje človeka in stroja (računalnika), pri čemer bi računalništvo, internet in umetna inteligenca pomagali človeku pri izboljševanju njegovih sposobnosti. AlterEgo naj bi bil po nekaterih podatkih celo 90 odstotno uspešen pri »prevajanju misli« v izgovorjene besede.
Vse lepo in prav in gotovo velika pomoč ter olajšanje ljudem, ki imajo težave v zgoraj navedenem smislu. Toda tako, kot sta bila npr. izum dinamita in nuklearne energije, priložnost za napredek človeštva, sta pomenila tudi (uresničene!«) možnosti za nekatere največje tragedije človeštva.
Z vedno večjim napredkom umetne inteligence se vedno bolj poraja tudi razmišljanje o njenih etičnih omejitvah. Nekako podobno kot v biomedicini glede kloniranja. Če je trenutno AlterEgo napravica, ki si jo natakneš na glavo kot nekakšne malo boljše slušalke in ga uporabljaš le interno, bi se v prihodnosti lahko zgodilo, da bi se razvil nekakšen »super« AlterEgo, praviloma v lasti »velikega brata«, ki bi na daljavo z izjemno močnimi receptorji prestrezal misli mimoidočih na ulicah.
Določeni dokumenti o varstvu človekovih pravic (ali bolj njihovi ponesrečeni prevodi) tu in tam govorijo o zajamčeni »svobodi misli«. Sam se ob tem navadno s študenti porogam, da je pri tem gotovo mišljena svoboda »izražanja« misli, češ da telepatija (hvalabogu!) ni možna.
Gornji SuperAlterEgo je zaenkrat seveda bolj fantazijski kot realni konstrukt, gre pa za to, da se poudari etična dimenzija pri razvoju umetne inteligence, ki v ustavnem smislu poudarja pomen osebnostnih pravic, kot sta npr. zasebnost in varstvo osebnih podatkov. V gornjem smislu bi lahko v tem okviru poleg pravice do lastnega imena, podobe, govora itd., govorili tudi o pravici do lastnih misli, ki jih lahko nekdo »prebere« le s soglasjem prizadetega. Etika na področju umetne inteligence bo verjetno tudi kaj prepovedala, kot je npr. v medicini prepovedano kloniranje človeka. Tako kot pri vseh drugih iznajdbah bo pač treba tudi na tem področju postaviti etično-pravne meje dopustnega.
