Zakonsko določbo, da se zoper objekte, naprave in druge stvari, ki so dolžniku nujno potrebne za opravljanje javne službe, ne sme uvesti izvršba, se ne sme razlagati preširoko, temveč mora sodišče tehtno presoditi, ali prodaja konkretnega predmet pomeni ogrožanje javne službe do te mere, da je brez njega ni mogoče opravljati.
V izvršilnem postopku je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo z rubežem in s prenosom denarnih sredstev po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zavrnilo pa je predlog glede premičninske izvršbe. Upnica se je zoper takšno odločitev pravočasno pritožila ter navedla, da Zakon izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne prepoveduje, temveč zgolj omejuje premičninsko izvršbo zoper pravno osebo, ki opravlja javno službo.
Višje sodišče je s sklepom I Ip 139/2019 z dne 3.6.2019 ugotavljalo, da je zakonodajalec omejitev izvršbe zoper premoženje osebe, ki opravlja javno službo, opredelil kot izjemo, izjemni dejanski stan pa vezal na nujnost za opravljanje javne službe in ne na vse predmete, ki jih dolžnik uporablja za izvajanje javne službe. Višje sodišče je oceno sodišča prve stopnje, da so vse premičnine javnega zdravstvenega zavoda izvzete iz izvršbe, ker bi bilo v nasprotnem primeru ogroženo zdravje in življenje ljudi, označilo kot presplošno, saj tako zgreši bistvo ozke razlage izjeme, kjer je potrebno tehtno presoditi, ali prodaja konkretnega predmet pomeni ogrožanje javne službe do te mere, da je brez njega ni mogoče opravljati. Če je za reševalno vozilo povsem življenjsko sprejemljivo, da brez njega zdravstvene dejavnosti ni mogoče opravljati, pa to nujno ne velja za vse premičnine.
Pri tem je sodišče poudarilo, da je bila predlagana premičninska izvršba na nekonkretiziranih premičninah. Če upoštevamo sistem izvršbe, v katerem upniku ni treba v fazi predloga izvršbe premičnin natančno opredeliti (tretji odstavek 40. člena ZIZ), v dovolitveni fazi sodišče prve stopnje še ne more presojati, ali je predlagana izvršba na nedopusten predmet, ampak bo šele v fazi izvršbe, ko bo izvršitelj opravljal neposredna izvršilna dejanja, mogoče presoditi, ali je konkreten predmet nujno potreben za opravljanje javne službe. Če se stranki ne bosta mogli sporazumeti, kateri predmeti so izvzeti iz izvršbe, bo o tem odločilo sodišče. Tako bo ravnalo tudi po uradni dolžnosti, ko bo menilo, da je to potrebno (drugi odstavek 79. člena ZIZ). Tudi ugovorni postopek sicer ponuja prostor navedene presoje, seveda le glede konkretno določene premičnine (7. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Po pojasnjenem ni pravnih ovir, da izvršilno sodišče v obravnavani zadevi ne bi dovolilo (sicer omejene) premičninske izvršbe tudi zoper javni zavod, ki opravlja javno službo.
Pri tem je višje sodišče opozorilo na obveznost izvršilnega sodišča, da pri prisilnem posegu v premoženje dolžnika v fazi izvršbe upošteva splošno ustavno načelo sorazmernosti (2. člen Ustave RS) in v fazi opravljanja izvršilnih dejanj upošteva stopnjevitost izvršilnih sredstev. Zadržanost in previdnost pri posegu je v obravnavani zadevi, ko je javni interes na strani dolžnika močno poudarjen, posebej pomembna. Le če v razumnem časovnem obdobju upnik ne bi mogel priti do poplačila iz rubljivega dela dolžnikovih denarnih sredstev, je šele primerno opraviti tudi prodajo premičnin javnega zdravstvenega zavoda. Sodišče prve stopnje bo tako moralo po uradni dolžnosti ves čas paziti, da bo upnik lahko učinkovito poplačan, a hkrati ne bo prekomerno prizadet javni interes, ki je varovan s pojasnjenimi omejitvami izvršbe in stopnjevitostjo posega.
Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da je izjemo, ki jo določa 4. točka drugega odstavka 32. člena ZIZ, in sicer da objekti, naprave in druge stvari, ki so dolžniku nujno potrebne za opravljanje javne službe, ne smejo biti predmet izvršbe, sodišče prve stopnje razlagalo preširoko in da je z zavrnitvijo celotne predlagane premičninske izvršbe prekomerno poseglo v upnikovo pravico do izvršbe, zato je pritožbi ugodilo. Višje sodišče je sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj če bi sámo ustrezno spremenilo izpodbijani sklep, bi odvzelo dolžniku pravico do pravnega sredstva ugovora. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ponovno odločiti o predlogu za izvršbo in upoštevati podana navodila sodišča druge stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
