Prvostopenjsko sodišče je mladoletnega otroka v vzgojo in varstvo zaupalo očetu, materi pa naložilo plačevanje preživnine. Zoper takšno odločitev se je pritožila mati, ki je navajala, da je otrok zaradi tega nesrečen in pogreša mamo, poleg tega pa sodišču očita, da ni opravilo ponovnih poizvedb na CSD, v vrtcu in šoli. S pomočjo teh dokazov bi sodišče lahko ugotovilo konkretna ravnanja obeh staršev v daljšem časovnem obdobju, prav tako pa sodišče ni izvedlo psihološkega pregleda . Sodišče naj sploh ne bi pojasnilo, zakaj konkretno je katerega od teh dokazov zavrnilo.
Višje sodišče je s sodbo in sklepom IV Cp 520/2019 z dne 18.4.2019 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot prvo višje sodišče ugotavlja, da nižje sodišče ni storilo postopkovnih kršitev, ki jih očita pritožnica. Sodišče meni, da priče, ki jih prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo, za samo odločitev niso bile relevantne, ne glede odločitve o vzgoji in varstvu ne glede opredelitve stikov in ne glede preživnine. Meni, da k odločitvi, kateri od staršev je bolj primeren za vzgojo in varstvo otroka, ne bi pripomogle poizvedbe v vrtcu in šoli ter na CSD. Vsi ti dokazi bi bili kvečjemu posredno pomembni, kot indici, vendar se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se opre na bolj zanesljive in neposredne dokaze, to je na izčrpne izpovedbe obeh staršev in na strokovno, temeljito in jasno ter prav tako izčrpno mnenje sodne izvedenke klinično psihološke stroke.
Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede dokaza z izvedencem psihiatrične stroke o zdravstvenem stanju tožnice. Tudi to je le posredno pomembno dejstvo, ki ga je sodišče upoštevalo le, kolikor ni bilo sporno, in sicer, da je imela tožnica v preteklosti psihične težave. Na svoje dokazne sklepe sodišče pri odločanju ni vezano (287. čl. ZPP (pred novelo E)), zato ni pomembno, ali je sprva ta dokaz sodišče nameravalo izvesti. Sodišče prve stopnje je prav tako izrecno pojasnilo, da preteklih oz. morebiti še obstoječih zdravstveni težav tožnice ne šteje za odločilne in da to ni podlaga izpodbijane odločitve. Dokaznih predlogov tožnice sodišče prve stopnje torej ni prezrlo, le ni izvedlo vseh dokazov, ker je ocenilo, da glede na že izvedene in glede na njihovo potencialno težo niso potrebni oz. primerni.
Odločitev sodišča prve stopnje, da se mladoletni otrok zaupa v vzgojo in varstvo očetu, je torej oprta zlasti na izpovedbe obeh pravdnih strank in na mnenje sodne izvedenke klinične psihologinje. Ta je suvereno zaključila in jasno obrazložila, da ima oče primerjalno boljše starševske kapacitete za nadaljevanje sinove vzgoje in varstva. Sodišče prve stopnje je natančno prisluhnilo tudi tožnici in je njeno izpovedbo tudi korektno povzelo, pri čemer ni spregledalo, da je mladoletni otrok na mater zelo navezan. Vendar pa se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na mnenje strokovnjakinje iz klinične psihologije, kaj je v večjo (zlasti tudi dolgoročno) korist otroka. Tu je pretehtala ocena, za katero sodišče samo nima ustreznega znanja, da je v večjo korist otroka, če je zaupan v vzgojo in varstvo očetu. Dokaz z izvedencem zato ni nedopustno favoriziran, pač pa je v primerih, kot je ta, utemeljeno ključen. Izvedensko mnenje, ki ga je v konkretnem primeru podala izkušena stalna sodna izvedenka, klinična psihologinja, je strokovno, temeljito in jasno, dvakrat je svoje mnenje ažurirala, družinsko situacijo je lahko ocenila skozi daljše časovno obdobje ter bila tudi neposredno zaslišana na obravnavi. Njeno mnenje ni pavšalno, je konkretno in prepričljivo ter je bilo je utemeljeno podlaga za odločitev sodišča prve stopnje.
Sodna izvedenka je tako ugotovila, da mati ne prepoznava dovolj otrokovih čustvenih potreb po očetu, da preveč je zaskrbljena zaradi otroka in dodatno vpliva na otrokove bojazni, da ga pretirano navezuje nase, zaradi česar dobiva otrok značilnosti anksioznega in nesamozavestnega otroka. Vzgojno je mati nemočna, ne zna postavljati mej otroku, ne spodbuja ga k samostojnosti, je hiperprotektivna. Materino negativno stališče do očeta ne temelji na dejanskih okoliščinah, na svojega novega partnerja, ki ga je otrok sicer lepo sprejel, prenaša očetovsko vlogo, ni predelala negativnih izkušen iz pretekle zveze. Oče je na drugi strani to storil, do matere ne goji zamer, skuša jo razumeti. Za otroka postaja mati nezanesljiva, ne upošteva njegovih potreb, ne nudi mu občutka varnosti. Njena kooperativnost z očetom se zmanjšuje, njeno ravnanje je šlo v smer odtujevanja otroka od očeta. Oče pa na drugi strani bolj upošteva otrokove potrebe in mu zagotavlja večjo spodbudo, navaja ga na samostojnost, zagotavlja, da bo otrok imel stike tudi z materjo, kar vse je v otrokovo večjo korist, sedanjo in v bodoče, čeprav je trenutno bolj navezan na mater.
Višje sodišče je ugotovilo, da je odločitev nižjega sodišča v največjo otrokovo korist, zaradi česar je zavrnilo pritožbo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč