Nihče ti ne pove, da je sprememba
nepreklicna. Da boš v srcu
čutil vsako bolečino,
vsako izgubo,
vsako razočaranje,
vsako zavrnitev,
vsako krutost,
ki jo bo v življenju
izkusil tvoj otrok.
(Pam BROWN)
Tako bi vsaj moralo biti, a ni vedno in povsod. Sicer ne bi toliko govorili o starših, ki kršijo svoje obveznosti skrbi in vzgoje do lastnih otrok, ki se znajdejo ali celo ne, v različnih postopkih, se mučno in daleč od največje koristi otrok razhajajo, ki v različne mikrofone hitijo razlagati povsem osebne in družinske zgodbe, ki se tičejo ne le njih samih in še koga, pač pa tudi in celo nebogljenih otrok.
Se spomnite medijskih bojev za otroke, pa iskanja obrazov žrtev nagnusnih spolnih zlorab otrok, celo smrti zaradi udarcev, kdaj tudi podhranjenosti, pa odvzemov, ugrabitev in še marsičesa? Otroci so ostali sirote, nekateri s starši celo prosjačili, številni javno izpovedovali, kdo je boljši starš. Ali ne ravnajo nekateri lepše celo s hišnimi ljubljenčki?
Seveda pa je povsem nedopustno, da ostajajo te »skrivnosti« toliko let, kdaj desetletij, še vedno skrite. Celo za zidovi cerkva, kjer je življenje nekaj svetega, kjer se je treba spovedati za najmanjši greh, celo otrokom. Odkritja takih zamolčanih zgodb šokirajo, vedno znova razburijo in številni bi dali »roko v ogenj«, da se zlorabe tam sploh niso zgodile. Kot da so bili poleg, kot da je mogoče za kogarkoli reči, da tega ni sposoben storiti. Le od kod ljudem tak »pogum«, ko pa vemo, da je pedofilom skupno le to, da so sposobni zlorabiti prav otroka? Bitje, ki je glede tega neuko, ki spoštuje avtoriteto, ki mu morda celo starši ne bodo verjeli ali vsaj tega ne bodo želeli verjeti. In kaj sploh spremeni prestavitev dušnega pastirja ali opravičilo, če vemo, da je morda žrtev še več kot samo te, ki so si upale spregovoriti?
Zadnja odkritja terjajo še odločnejši boj, da ne bo zastaranih dejanj, pa čeprav začenja zastaralni rok zdaj teči šele s polnoletnostjo žrtve. Ali ni tedaj za vse že prepozno? Storilce mora biti predvsem strah odkritja, ne čez desetletja, pač pa najkasneje »jutri«. Le tako je mogoče storilca pripreti zaradi ponovitvene nevarnosti in mu hitro soditi, žrtvi pa še pravočasno pomagati. Pomoč v zavoženi odraslosti je veliko prepozna. Molk žrtev boli, storilcu pa daje moč in sporoča, da si to lahko zlahka privošči.
Zgodbe, ki smo jih pred kratkim videli v posebnih TV-oddajah nacionalne televizije, nikomur ne morejo biti zgled pravičnosti. Odkrile so bedo uničenih žrtev, celo njihovo izobčenje, posledice grozljivih splavov in žalost otrok, rojenih iz takih zvez in danih v posvojitev. Do kdaj bomo še srečevali tako zamolčane zgodbe širom sveta? Je celibat res lahko tako naraven? In kaj reči ljudem, ki so bili žrtve v otroštvu, zdaj pa v svoji odraslosti, celo starosti, končno spregovorijo? Govorijo sicer naglas, da bi prekinili grozeči molk, a kako je s storilci? So bile te osebe res njihove edine žrtve?
Ker se še danes otrokom dogaja marsikaj, kar ni naravno in niti malo dopustno, kar jih ogroža, mora biti vsaj pravosodje v širšem smislu tisto, ki jim ne zada novih ran in bolečin. Nedopustno je, da kdo po tem, ko je izkusil vse postopke, reče, da bi bilo zanj bolje, če bi še vedno molčal. In verjemite, da kdo pravi točno tako.
Smernice Odbora ministrov Sveta Evrope za otrokom prijazno pravosodje je Odbor sprejel 17. novembra 2010, a kljub temu Slovenija še ni vzpostavila vseh pravosodnih standardov, ki jih smernice narekujejo. Dosegli smo sicer nekaj pozitivnih rezultatov, vendar ob tem še ne moremo biti zadovoljni.
Sprejet je bil nov Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1), ki omogoča učinkovitejšo zaščito pravic, tudi otrok, saj ti lahko izrazijo svoje mnenje, dobili smo institut zagovorništva otrok, procesno vlogo daje tudi centrom za socialno delo. Državni zbor je končno 20. marca 2018 sprejel še Zakon o ratifikaciji izbirnega protokola k Konvenciji o otrokovih pravicah glede sporočanja kršitev, a očitno v praksi še ne živi. Vse to so bila stalna priporočila Varuha človekovih pravic.
Potrebna pa je analiza, kako je v vsakodnevni praksi. Pozdravimo lahko tudi novelo > Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki jo je januarja 2019 potrdila Vlada RS in s katero bomo končno implementirali Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj. Prav te spremembe bodo preprečile sekundarno viktimizacijo otrok, do katere pa že doslej ne bi smelo prihajati.
Spomnim se kar nekaj žrtev, ki so še pred kratkim pripovedovale o tem, kako je bilo v »kolesju države«, kolikokrat so bile izprašane, kako se jih je »lovilo« na malenkostih, ki jih celo človek brez demence pozabi, zameša … Kako mučna so bila soočenja s storilci, ki so priskrbeli »arzenal« njihovih grehov, kakšne poglede so doživljale, kako težko so se kasneje znašle v odnosih, koliko zvez je propadlo, celo kako je bilo, ko so rojevale, da ne govorimo o številnih težavah s starši in sorodniki, o obtoževanjih, da so si vse izmislile ... Pa tudi o grenkobi soočenja z oprostilnimi sodbami. Ne, ker se jim to ne bi zgodilo, pač pa, ker je preprosto zmanjkalo dokazov. In dubio pro reo, besede, ki so bolele. Češ, da so zasejale prevelik dvom.
Seveda boli, in to neizmerno, tudi vsaka lažna ovadba, kaj šele postopek. In sprašuješ se, kako lahko človek s tem sploh živi. Kdo in kakšen je ta, ki je sposoben storiti kaj takega, celo iz golega maščevanja? Zato je tako težko razsojati onkraj vsakega dvoma. Storilci namreč takih dejanj skoraj nikoli ne priznajo.
Zato se je treba boriti za do otrok prijazno pravosodje, za dosledno izobraževanje in izpopolnjevanje, za visoko strokovna mnenja, ki jih ne bo »odpihnilo« naslednje in tudi tega »povozilo« tretje. Zakaj ne bi imeli enega, in sicer konziliarnega, ki bo držalo?! »Hiše za otroke«, po vzoru Barnahusa, so realna prihodnost. Pooblaščenci iz vrst odvetnikov naj bodo najboljši, plačani pošteno in ne s »polovičko«, taki, da otroku res pomagajo in pravočasno uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek.
Zakaj vlada prepričanje, da zna vsak ravnati z otroki, še zlasti, če jih ima sam? Vsi, ki se srečujejo z njimi na svoji poklicni poti, jih usodno zaznamujejo in morajo biti ekstremno dobri. Naj bodo to vzgojitelji, učitelji, pediatri, psihologi, pa tudi kriminalisti, tožilci, odvetniki in sodniki. Seveda se ob vsem tem zavedamo visokih standardov, ki so potrebni za dokazano kaznivo dejanje, a žrtve je bolel predvsem odnos, ki so ga imeli nekateri do njih v postopkih, in ni šlo za osamljene primere. Odnos pa je mogoče spremeniti, in to hitro ter povsem brez težav. Kaj če bi bili na njihovem mestu mi? Kako bi se počutili, če bi ob pripovedovanju težkih zgodb doživljali čudne poglede, provokativna vprašanja, preglede več izvedencev in še marsikaj? Ali ne bi bila vse to »sol na sveže rane« ali kar odpiranje starih?
