Včasih mi kdo, predvsem zaradi te kolumne, malce zbadljivo navrže: »Ti, ki rad pišeš, boš to že zlahka naredil ...« in podobno. In čeprav gre največkrat za kolege, ki so pisanja, zlasti pravnih besedil, precej vajeni, ni mogoče preslišati podtona – da sami najbolj ne uživajo v tem. To ni nikakršna velika skrivnost – tako kot v drugih poklicih delo ne pomeni nujno zasebnega zadovoljstva, je tudi pri poklicih, ki so vezani na ustvarjanje pisnih besedil, pisanje praviloma povezano z naporom in ne užitkom.
Ne vem, ali sem kdaj že omenil, a precej nazaj, še pred sedanjim delom, ko sem s pisanjem različnih pritožb občasno še naredil kakšno uslugo znancem, ki so se znašli v težavah, sem pogosto naletel na precejšnje nerazumevanje vrednosti tega. Ne spomnim se natančno, za koga je šlo, vem samo, da je, vsaj mislim tako, popravljal moj motor ali pa avtomobil. Sam namreč nerad brskam po teh rečeh, ker mi vse prevečkrat ostane kakšen vijak ali podoben del viška, sem pač vezan na tovrstne usluge. Ker denarja nikoli ni preveč, so tovrstni strokovnjaki pogosto iz kroga znancev in potem so na delu razne kompenzacije, tako znane v slovenski družbi. Kak popust je potem povezan s pripravljenostjo, da menjaš svoje znanje za njegovo, običajno v smislu kakšnega telefonskega klica, a tudi pisni izdelki niso redkost. Danes mi to, zaradi funkcije same, ni več mogoče udejanjati. Spomnim se, da je takrat šlo za zadevo, ki ne samo da bi terjala precej časa, če bi bila plačana po odvetniški tarifi, temveč bi pomenila, prevedena v jezik mehanikov, kar nekaj »auspuhov, vergazerjev, kuplung, blajerc« s »štelanjem štandgasa« in »šraufanjem« vred. Pa ne misliti, da s tem poniževalno obravnavam ta poklic, prav nasprotno – če bi imel potenciale zanj, nisem prepričan, da ga ne bi raje izbral, sploh če bi lahko brkljal po motornih kolesih. Kot Pipi iz Dogodivščin zelenega zmaja še vedno menim, da je prav resnično kul, če lahko daješ izjave tipa »ah, nič posebnega, samo štandgas ima dekompresijo na vergazerju, ker so bati zaribali«, po možnosti naslonjen na ustrezno predelanega harleyja. No, da se vrnem nazaj na dogodek – znanec mehanik me je ob omembi teh okoliščin le debelo pogledal in rekel: »Jah, kako to, če pa ti napišeš kar tako, iz glave?« Ob tem, kot mnogokrat prej in kasneje, čisto zares nisem imel ne volje in ne želje začeti razprave o tem, kako smo polnili in polnimo to glavo, iz katere sedaj tako »tekoče« teče pravno znanje in se preliva na papir.
Prav pred kratkim sem tako zaključil pisanje sodbe, katere obseg je bil, zaradi več razlogov, bistveno večji, kot je to običajno. Razlogi za takšne ekscese so sicer različni, bodisi količina dejanj ali obtoženih, pri meni vse prevečkrat pomanjkljivosti, ki izvirajo iz slabe dokazne podlage. Nekako se vedno spomnim anekdote angleškega sodnika Lorda Hewitta, ko je o svojem delu rekel, da »pogosto ni razumljivih in jasnih primerov, in večinoma se ukvarjam s vprašanji, kot je, kako je mogoče, da trčita dva parkirana avtomobila, ki sta stala vsak na pravilni strani ceste, dobro osvetljena, pri čemer so bili vsi udeleženci pozorni na potek prometa. Takšni intelektualni problemi mi delajo sive lase.« Me prav zanima, kako bi se počutil, če bi moral, tako kot pri nas, pogosto celo na sam kraj dejanja, da bi dobil vpogled v to, kako so stvari potekale.
Še največ dela je namreč s tem, da iz kakofonije izpovedi prič in dokaznega postopka izluščiš tiste elemente, ki sestavljajo, kot smo se učili pri teoriji, »konkretni dejanski stan« – gre za ugotavljanje in razumevanje dejstev. Nato je zaradi tiste »glave« iz predprejšnjega odstavka oblikovanje obeh premis ter samo sklepanje zaradi pridobljenega znanja in izkušenj lažji del posla, vsaj takšno je moje mnenje. Ta prvi sklop vprašanj je zaradi načel našega kazenskega prava zapleten, kar mi verjetno ni treba pojasniti podrobneje. Najprej zaradi dolžnosti iskanja t. i. materialne resnice in drugič, ker nimamo luksuza, da bi o verjetnosti obstoja ključnih dejstev odločala recimo laična porota, zato je nujna ustrezna artikulacija spoznanega v obrazložitvi. Poravnanje spoznanih dejstev v konkretni dejanski stan nekega kaznivega dejanja je, kadar je spoznavnih virov dovolj in so nesporni, razmeroma lažje delo od tistega, ko je treba ugotoviti, da sodišče nima dovolj dokazov, da bi izreklo obsodilno sodbo, in mora zato obtoženca obtožbe oprostiti. Zato je v praksi dobro znano, da je, paradoksalno, težje napisati obrazložitev oprostilne sodbe. Še zlasti če manjka zgolj kak delček v sicer jasni zgodbi, toda je ravno ta tisti, ki ne omogoča odločitve onkraj razumnega dvoma. Vse prevečkrat se takrat pojavijo skušnjave, da se ta delček kreativno in zgolj literarno kašira.
Morda je pri pisanju takšnih kompleksnih obrazložitev, v delu rekonstrukcije dogajanja, spoznanega skozi dokazni postopek, najtežje to, ker ga tako v času sojenja, še zlasti pa med pisanjem sodbe miselno vrtiš v parametrih spisa, si postavljaš vprašanja, kako boš to opisal in napisal, vključil v strukturo sodbe, postavil takšne ali drugačne retorično-stilistične poudarke. Teh zadev ni mogoče izključiti s stikalom in tako se kar nekaj časa giblješ po tem svetu kot kak zombi. V družabnem pogledu ni kaj dosti od tebe, ostajaš vpet v svet zgodbe, ki jo obravnavaš. Na srečo so med takimi zgodbami, ki so v pristojnosti okrožnega kazenskega sodnika, premori. Ti omogočajo vsaj delno rekuperacijo, za popolno pa se mi zdi, da nikoli resnično ne nastopi. Ker si pri tem nekako podoben prislovični žabi, ki zaradi pomanjkljivosti svojih čutil sploh ne začuti, da se kuha, praviloma predolgo odlašaš s kakšnim bolj temeljitim počitkom in »praznjenjem« glave.
Če se vrnem na začetek – čeprav pisanje kot tako mogoče ni fizično naporno, so posledice zelo podobne tistim pri čezmernih fizičnih naporih. Še zlasti, ker pri intelektualnem delu ni signalov, kot je recimo bolečina v mišici, kadar se preveč fizično naprezaš. »Zlahka« pač ne gre pri nobeni stvari, ki jo delaš resno ...
Z vsak primer pa grem poskusit še s kosilnico v garaži ... nekako se mi zdi po »augenmasu, da ima imepeler nek ekscenter, pa bi ga bilo treba zglihat«.
