Prepoved geografske diskriminacije na enotnem trgu EU v Pogodbi o delovanju EU
Prepoved geografskega blokiranja, ki jo zasleduje nova uredba, na načelni ravni vsebuje že Pogodba o delovanju EU. Prepoved lahko uvrstimo v okvir splošne prepovedi diskriminacije na temelju državljanstva iz 18. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki je danes razumljena kot temeljno načelo prava EU in predstavlja osnovo za delovanje notranjega trga. Na tej pravni podlagi je denimo Sodišče EU presodilo zadevo Gottwald, ki se je nanašala na nemškega državljana z invalidnostjo, ki je brez plačila vinjete uporabljal avstrijske avtoceste. Avstrijska zakonodaja je svoje rezidente, ki so imeli status invalidov, oproščala plačila uporabe avtocest, da bi jim tako olajšala mobilnost, kar pa ni veljalo za rezidente drugih držav članic EU. Sodišče EU je avstrijsko zakonodajo označilo za diskriminatorno (čeprav je diskriminacijo nato opravičilo iz razlogov socialne varnosti).
Nadalje je podlaga za prepoved geografskega blokiranja vsebovana v 56. členu PDEU, ki prepoveduje omejevanje prostega pretoka storitev. Na tej osnovi je Sodišče EU presojalo ukrepe javnih oblasti, ki so cenovno diskriminirali tuje turiste. V zadevi Komisija proti Španiji je Komisija vložila tožbo proti Španiji, ker so bili plačila vstopnine v nacionalne muzeje oproščeni zgolj domači državljani in rezidenti. Ker je obisk muzejev eden od odločilnih razlogov, zaradi katerih se turisti, prejemniki storitev, odločijo obiskati drugo državo članico, je Sodišče EU ocenilo, da obstaja tesna povezava med svobodnim gibanjem, do katerega so turisti upravičeni na podlagi PDEU, in vstopnimi pogoji za muzeje. Zato je sklenilo, da je Španija kršila svoje obveznosti iz 56. člena PDEU. Do podobnega zaključka je prišlo tudi v zadevi Komisija proti Italiji v povezavi z diskriminatornimi vstopnicami za javne spomenike, parke ipd. V ta okvir sodi tudi nedavni primer, kjer so bile hrvaške letne ribiške dovolilnice omejene na hrvaške rezidente, medtem ko so lahko rezidenti drugih držav pridobili največ 30-dnevne dovolilnice, pri čemer je bila 30-dnevna dovolilnica dražja od letne. Komisija je ocenila, da ta praksa krši prost pretok storitev, in Hrvaški poslala opozorilo, naj s takšno prakso preneha. Na isti pravni podlagi so bile odpravljene tudi diskriminatorne cene dostopa do Soče s strani Občine Bovec, na kar so Komisijo opozorila madžarska in slovaška podjetja za rafting.
Sodna praksa Sodišča EU s tega področja je bila prenesena v Storitveno direktivo EU. Prvi odstavek 20. člena direktive namreč države članice zavezuje, da zagotovijo, da zaradi ukrepov javnih organov prejemniki storitev niso diskriminirani na podlagi državljanstva ali prebivališča.
Bolj zapletena pa je prepoved geografske diskriminacije s strani zasebnih ponudnikov storitev in prodajalcev blaga. V zadevi Sapod Audic je Sodišče EU odločilo, da obveznosti, ki izvirajo iz javnih pogodb, ne morejo veljati za trgovinsko oviro v smislu 34. člena PDEU, ki zagotavlja prost pretok blaga, ker jih niso naložile države članice, ampak so bile dogovorjene med posamezniki. To pomeni, da svobodno dogovorjeni pogodbeni pogoji ne veljajo za trgovinsko oviro prostemu pretoku blaga. Geografske blokade s strani zasebnih prodajalcev blaga torej niso v nasprotju s 34. členom PDEU. Po drugi strani pa je v povezavi s prostim pretokom storitev iz 56. člena PDEU Sodišče EU priznalo horizontalni neposredni učinek, tako da so prost pretok storitev dolžni zagotavljati tudi zasebni subjekti, vendar je ta učinek omejilo predvsem na tiste subjekte, ki imajo določeno dominanco na trgu, tako da lahko drugim postavljajo pogoje poslovanja.
Izvedbene težave z drugim odstavkom 20. člena Storitvene direktive
Ta omejeni horizontalni učinek določb o prostem pretoku blaga in storitev je v nasprotju s stališči Komisije, da je treba odpraviti prakse, s katerimi ponudniki storitev vzpostavljajo umetne meje znotraj enotnega trga EU, in s tem zavarovati prejemnike storitev. To stališče Komisije je zapisano v drugem odstavku 20. člena Storitvene direktive, ki ščiti dostop prejemnikov storitev do ponudb na trgih drugih držav članic tako, da izrecno prepoveduje diskriminacijo na temelju državljanstva ali kraja prebivanja. To se nanaša na vse zasebne ponudnike storitev ne glede na njihov položaj na trgu. Komisija poudarja, da sta odklonitev dobave in diskriminatorna cena za prejemnike storitev iz druge države članice osrednji kategoriji raznolike obravnave, ki je s to določbo prepovedana, razen če se jo lahko opraviči z "objektivnimi kriteriji".
Drugi odstavek 20. člena Storitvene direktive je zelo kontroverzen in omogoča zelo široko razlago pravic prejemnikov storitev, zlasti upoštevajoč, da se izraz "prejemniki" nanaša na fizične in pravne osebe, ki koristijo storitve za poklicne in nepoklicne namene, ter da nekateri pod ponudbo storitev razumejo tudi blago. Nekateri zatrjujejo, da je prodaja blaga izključena iz Storitvene direktive, ker že samo dejstvo, da se direktiva nanaša na storitve, pomeni, da se ne uporablja za blago. V nasprotju s tem pa Komisija izhaja iz prepričanja, da je prodaja blaga na drobno vključena v okvir Storitvene direktive, in meni, da bi izključitev prodaje na drobno pomenila velik udarec za storitveni sektor. Posledično je Sodišče EU v predhodno odločanje dobilo vprašanje o tem, ali prodaja blaga na drobno sodi v okvir Storitvene direktive. Generalni pravobranilec Szpunar je odgovoril pritrdilno in izpostavil, da prodaja blaga ne pomeni več gole prodaje, ampak tudi svetovanje in druge spremljajoče storitve, ki niso drugotnega značaja za blago. Podobno je na začetku lanskega leta odločil tudi Veliki senat Sodišča.
Navkljub široki razlagi njenih določb se je v prvem desetletju njene veljave pokazalo, da je bila Storitvena direktiva kljub začetnemu optimizmu glede zmožnosti 20. člena, da odpravi diskriminacijo s strani ponudnikov storitev, pri tem precej neučinkovita. Predvsem ni zmanjšala pravne negotovosti, ker ostaja veliko možnosti za opravičenje razlik v obravnavi strank.
Uredba o prepovedi geografskega blokiranja
Zato je Evropski svet junija 2015 pozval k sprejemu ukrepov, ki bodo odstranili obstoječe ovire za prosto kroženje blaga in storitev, ki se ponujajo preko interneta, ter ki bodo naslovili neopravičljivo diskriminacijo na podlagi geografske lokacije. Posledično je Komisija maja 2016 podala predlog za odpravo neopravičljivega geografskega blokiranja in obsežen boj zoper spletno diskriminacijo. Uredba je stopila v veljavo marca 2018 in se začela uporabljati 3. decembra 2018. Njen cilj je povečati izbiro za potrošnike in njihov dostop do blaga in storitev, s tem da opredeljuje določene situacije, v katerih različne obravnave na temelju državljanstva ali kraja prebivanja ni mogoče opravičiti. V tem pogledu uredba o geografskem blokiranju pomeni natančnejšo izvedbo drugega odstavka 20. člena Storitvene direktive, v primeru konflikta med tema aktoma pa prevlada uredba ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Janja Hojnik: Ali prepoved geografskega blokiranja omejuje pogodbeno svobodo?, ali na portalu Pravna praksa, št. 19, 2019
