c S
Koliko je vredno človeško življenje?
dr. Jernej Letnar Černič izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
17.05.2019 08:59

Kakšno mesto zaseda v slovenski družbi življenje? Kako slovenska družba varuje človekovo dostojanstvo kot njeno individualno in kolektivno vrednoto? Ali lahko kakršnokoli bolezensko stanje upravičuje odločanje o predčasni prekinitvi življenja? Koliko pravzaprav šteje življenje v slovenski družbi?

Študentski svet Evropske pravne fakultete Nove univerze je v prejšnjem tednu pripravil okroglo mizo z naslovom »Evtanazija in ugovor vesti«. Bolniki z neozdravljivimi boleznimi in njihovi družinski člani se vsakodnevno soočajo z neizmerljivim  trpljenjem. Po drugi strani pa je uresničevanje življenja in njegova nedotakljivost ter svetost osrednji temelj vsake človeške družbe. Človekovo dostojanstvo je vendarle ne le individualna, temveč tudi kolektivna vrednota, ki pripada vsem prebivalcem slovenske družbe.

Slovenska država ni preveč naklonjena ustvarjanju oziroma varovanju življenja. Po eni strani financira neomejeno število umetnih prekinitev nosečnosti, po drugi pa omejuje število poskusov umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo. Vemo tudi, kako slovenska država ravna s tisočimi zverinsko umorjenimi v povojnih hudodelstvih zoper človečnost na slovenskem ozemlju, katerih telesni ostanki še vedno v veliki večini ostajajo neizkopani v jamah, rudnikih, gozdovih, travnikih in drugod. Istočasno še vedno ne vemo kaj se se je denimo v totalitarnem režimu dogajalo za vrati slovenskih psihiatričnih bolnišnic, saj je skoraj nemogoče dostopati do njihovega arhivskega gradiva. Evropsko sodišče za človekove pravice nam sporoča kako uspešna je bila slovenska država v zadnjih desetletjih pri izpolnjevanju svojih postopkovnih obveznosti pri varovanju pravice do življenja. Nedotakljivost oziroma svetost človekovega življenja bi lahko bila v slovenski družbi zato bolje zavarovana kot trenutno je. Kljub temu smo bombardirani z vse glasnejšimi glasovi, da bi moral slovenski pravni red dovoliti evtanazijo, pluralne debate in soočanja argumentov pa skoraj ni.

Evtanazijo kot prostovoljno prekinitev življenja je potrebno razlikovati od različnih situacij v katerih se bolnik nahaja ob koncu življenja na intenzivni medicini, ko bolniki pogosto niso več zmožni sprejemati odločitev. Zadnji sklop je v slovenski družbi in njenem pravnem redu relativno dobro urejen. »Etična priporočila za odločanje o zdravljenju in paliativni oskrbi bolnika ob koncu življenja v intenzivni medicini«, ki so jih pred leti pripravili strokovnjaki iz različnih ved, natančno določajo postopanje vseh deležnikov in ugotavljanje volje bolnikov v intenzivni medicini. Ali torej pravica do življenja vključuje tudi pravico do smrti? Sodna praksa Evropskega sodišča jasno določa, da pravica do življenja ne vključuje pravice do smrti, pri čemer pa nadzoruje ali so države pogodbenice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejele ustrezne postopkovne standarde, ki omogočajo sprejemanje odločitev predvsem o zdravljenju v enotah intenzivne medicine.

V debati o evtanaziji si je treba postaviti vsaj tri vprašanja. Prvič, kdaj in v katerih primerih naj bo evtanazija dovoljenja? Pravni redi držav kot sta Belgija in Nizozemska uporabljajo izraz »psihično in fizično trpljenje«. A istočasno se lahko vprašamo kaj vse sodi v to skupino, denimo ali tja sodijo bolezni srca in ožilja, rak ali tudi demenca, psihiatrična bolezenska stanja ali celo kronična depresija? Evropsko sodišče za človekove pravice trenutno obravnava pritožbo gospoda Mortiera proti Belgiji (št. 78017/17) zaradi domnevne kršitve njene pozitivne obveznosti, da varuje pravico do življenja, ker ni preprečila zdravniku, da je prekinil življenje bolnice, ki je trpela zaradi kronične depresije, brez vednosti in soglasja sina in hčere.

Drugič, enako pomembno je vprašanje kdo lahko odloča o prekinitvi življenja? Ali naj prošnje obravnavajo le komisije sestavljene iz zdravnikov, filozofov, pravnikov in ostalih strokovnjakov ali pa morajo takšne zadeve vendarle obravnavati sodišča? Gre vendarle za vprašanje, ki se nanaša tudi na človekovo dostojanstvo kot kolektivno vrednoto. Nedopustno se zato zdi, da bi bila odločitev v rokah le enega posameznika oziroma zdravnika. V državah, ki omogočajo odločanje o prekiniti zdravljenja, odločitve sprejmejo veččlanske komisije po natančni obravnavi vsakega primera posebej.

Tretjič, kako naj se evtanazija izvaja? Zdravniki in ostalo zdravstveno osebje zagotovo uživajo svobodo vesti, zaradi česar jih nihče ne more prisiliti, da sodelujejo pri prekinitvah življenja. Težko si je tudi predstavljati kako zdravniki, ki so sodelovali pri deset in več evtanazijah živijo sami s sabo. Se jim duše umrlih prikazujejo v sanjah? Na okrogli miza sta zdravnika Mateja Lopuh in Jože Balažič večkrat poudarila, da je primarno in osrednje poslanstvo zdravnikov zagotavljanje kakovosti življenja in njegovo podaljševanje. Zdravnica Lopuh je hkrati poudarila, da njeni bolniki hlastajo samo še po enem dnevu, in nasprotno, ne zahtevajo predčasne prekinitve življenja.

Debate o predčasni prekinitvi življenja niso nikoli enostavne, saj razgaljujejo vrednost življenja v vsakokratni družbi. Ali želimo živeti v družbi, ki temelji na življenju, ki varuje in ustvarja pogoje za njeno preživetje, ali pa nasprotno v družbi, kjer se človekovo dostojanstvo kot kolektivna vrednota nahaja nekje na njenem obrobju? Slovenska družba bi morala zato energijo njenih ljudi usmeriti v podaljševanje življenja, boljšo oskrbo starejših v visoki starosti, boljše zdravstveno varstvo in v izboljšanje pogojev za ustvarjanje družin.  Zagotovo pa mora debata o življenju in smrti potekati bolj pluralno, strpno in skrbno z upoštevanjem vseh preteklih arbitrarnih posegov v življenje. Uresničevati in zavarovati je potrebno človekovo dostojanstvo tako individualno kot kolektivno vrednoto slovenske družbe.