Andraž Teršek se v naslovu svoje zadnje kolumne nekoliko resignirano sprašuje »...le kako so ustavnosodna pojasnila o konceptu “nepristranskosti” še vedno potrebna?«. Matej Avbelj v svoji zadnji kolumni piše, da sodniki, ki ne priznavajo obstoja sodne ideologije »ne brzdajo svojih ideoloških vzgibov v sebi«. Jan Zobec znova poudarja, da je naša »patriotska doložnost«, da se borimo proti ugrabljeni državi. Tomaž Pavčnik v svoji kolumni v zadnji številki Pravne prakse opozarja na številne nesmisle iz zadnjih zapisnikov Sodnega sveta RS. Njihove besede odmevajo v zasebnih pogovorih na hodnikih in v pisarnah slovenskih institucij pravne države. Nad njimi se zgražajo ugledne gospe in gospodje. Res je, izjave kolegov niso dobrodošle, ker gredo proti toku, in zato ne naletijo na preveč odobravanja v slovenski javnosti, kaj šele v slovenski pravni stroki, ki jo zaznamuje glasna tišina. Psi naj kar lajajo, pravi glasna tišina, zatečeno stanje pa ostaja in bo ostalo. Oprostite, tudi glasove znotraj in zunaj sodniških vrst je treba utišati, da bo sodstvo znova lahko nastopalo kot enotna in uniformna vrsta, zato seveda tudi potrebujemo medijske sodnike oziroma lex Zobec.
Kolegi imajo seveda v svojih zadnjih prispevkih prav, saj ima slovenska pravna država še mnogo prostora za izboljšave. Simptomi ekscesov slovenske pravne države počasi spominjajo na zlorabe oblasti v državah na skrajnem robu vzhodne Evrope. Ustavno sodišče je denimo v tektonski zadevi Up-1094/18-13 z dne 21. februarja 2019, ki je bila skorajda prezrta, glede očitnega navzkrižja interesov dveh članic Sodnega Sveta RS ugotovilo: »Upravno sodišče ni upoštevalo, da že sodelovanje osebe, pri kateri niso bile odstranjene okoliščine, ki lahko prizadenejo videz nepristranskosti uradne osebe, pomeni kršitev videza nepristranskosti« (11. odstavek odločbe). Odveč je poudariti, da je videz nepristranosti ključen in osnoven sestavni del pravice do poštenega sojenja.
Odgovor na vprašanje zakaj prihaja do takšnih kršitev je treba iskati v sociologiji slovenskega pravnega prostora, ki je primerjalnopravno seveda specifična. Gre za majhno in medsebojno izjemno povezano ter prepleteno skupnost. Dolga desetletja jo je obvladovala ena oziroma kasneje dve pravni fakulteti, pri čemer še danes obstajajo le tri pravne fakultete. Ljudje, ki so bili pred desetletji sošolci na pravni fakulteti, so sedaj sodniki, tožilci, odvetniki, javni uslužbenci, novinarji in politiki ter del pravnih služb največjih in manjših slovenskih gospodarskih družb. Med njimi so se tekom študija in dela stkala prijateljstva, poklicne in kolegialne vezi, ter seveda tudi mrki pogledi, ravnodušnost ter sovraštvo. Nekatere izmed njih povezujejo ljubezenske zveze, druge razveze. Drugi skupaj igrajo nogomet in košarko, ter skupaj hodijo v hribe in smučajo. Med delovnim tednom pa se skupaj na znanih lokacijah v glavnem mestu in drugod srečujejo na kosilih, kavah in ostalih pomenkih. Takšni smo pač ljudje, v naši naravi je, da se radi družimo in klepetamo.
Če sta medsebojna komunikacija in druženje med ljudmi nujna za obstoj vsakokratne družbe, pa neformalna omrežja med posamezniki načenjajo institucije pravne države in jih podrejajo samovolji. Če družbena moč nekaterih neformalnih omrežij znotraj posameznih institucij pravne države prevlada nad temeljnimi pravnimi načeli, je nekaj hudo narobe. Če se član Sodnega sveta ne izloči, ko bi se moral, oziroma ga ne izločijo niti njegovi kolegi, ki bi ga morali, se zdi, da pravne države tam ni. Če Sodni svet na zaprtih sejah razpravlja o kandidatih za sodniška mesta, ki jih predlaga Državnem zboru v izvolitev, se sprašujemo kam se je skrila javnost delovanja sodne veje oblasti? Ali se tako ustavnopravno skladno uresničuje načelo pravne države? Seveda ne. Neformalne povezave in omrežja ter konflikti interesov znotraj institucij slovenske pravne države so njena rak rana, ki jo počasi in dokončno ubijajo.
Slovensko prebivalstvo zelo dobro razume sociologijo slovenske pravne države. Zato ji ne zaupajo, še posebej njeni sodni veji oblasti. Moč neformalnih interesnih skupin je v praksi premalokrat omejena. Takšen je modus operandi slovenske pravne države. Redke oporečnike, ki si upajo plavati proti toku zatečenega stanja, še posebej znotraj njenih institucij, je potrebno utišati. Zato je razumeti bojazni sodnika Zvjezdana Radonjića, kot je sam poudaril, ko je v torek ob razglasitvi sodbe v zadevi Novič izvedel poklicni »harakiri«. Opozoril je na nekatere izmed simptomov sociologije slovenske pravne države, na pritiske in vplive neformalnih omrežij tudi znotraj pravosodja, na katere v svojih kolumnah opozarjata sodnika Pavčnik in Zobec. Zadnji simptomi ekscesov sociologije slovenske pravne države več kot očitno kažejo, da so neformalne skupine ne le prisotne, temveč so tudi izjemno vplivne v institucijah pravne države. Simptomi so še posebej zaskrbljajoči v sodni veji oblasti, ki sestankuje na zaprtih sejah.
Ko rešitev na obzorju ni, jo morda ponudijo slovenski ljudski pregovori, kot je denimo naslednji: »kjer neznanje se šopiri, tam hudič se ne umiri.« Zoper lovke ugrabljene države in njenih neformalnih interesnih skupin se je potrebno boriti z reformo obstoječe normativne ureditve. Ko bodo oporečniki postali večina, bomo lahko zaključili, da je slovenska država tudi resnično pravna. Sodne postopke, predvsem v kazenskih zadevah, je treba prepustiti nadzoru strokovnjakov Evropske komisije po zgledu njenega nadzora sodne oblasti v Bolgariji in Romuniji. Prevetriti je treba tudi sestavo Sodnega sveta Republike Slovenije in jo normativno reformirati, vanj vključiti vsaj dve mesti za tuje strokovnjake in njegove seje brezpogojno odpreti za javnost, s prenosom vsakokratne seje Sodnega sveta na tretjem programu Radiotelevizije Slovenije, po zgledu prenosa sej Sodnega sveta Republike Gruzije. A težje bo ponotranjiti vrednote ustavne demokracije v praksi, spremeniti mentaliteto in omejiti moč neformalnih interesnih skupin.
