Sodišče prve stopnje je s sklepom odredilo podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zoper obtoženega, s čemer je ugodilo predlogu državnega tožilstva. Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik obdolženca s predlogom, da pritožbeno sodišče zavrne predlog okrožnega državnega tožilstva, kot razlog pa navedel, da naj obdolženec ne bi vedel, da je bil denar, nakazan na njegov račun, pridobljen s kaznivim dejanjem, kot tudi naj ne bi vedel, da naj bi bil ta denar prenakazan na njegov račun z vdorom v informacijski sistem banke v Vietnamu.
Višje sodišče (VSM Sklep II Kp 47872/2015) je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Oprlo se je na podatke iz kazenskega spisa, iz katerih izhaja, da so preverjanja nakazil na tekoči račun obdolženca pokazala, da ta nakazila izvirajo iz vdora v računalniški sistem oškodovane banke ob končanem delovniku po zaprtju banke in so torej pridobljena s kaznivim dejanjem velike tatvine. Dokumentacija, ki jo je obdolženec predložil banki, in sicer pogodba o nameravani investiciji in svetovalna pogodba podjetja F. pa je po podatkih Interpola Hanoi ter zapisnika o zaslišanju predstavnika oškodovane banke ponarejena oziroma niso pristna, saj podjetje, ki naj bi bilo domnevni investitor in pošiljatelj denarnih sredstev v višini 1,300.000,00 evrov, nikoli ni podpisalo predmetne pogodbe in tudi ne kakršnekoli druge svetovalne pogodbe za investicijo na otoku Pagu. Tudi podpis odgovorne osebe na tej pogodbi o nameravani investiciji, ki jo je na banko predložil obdolženi, ni pristen. Sodišče je prav tako opozorilo, da je obdolženec skušal izvor denarja prikriti s takojšnjimi prenakazili svojcem ter gotovinskim dvigom ter predvsem z nakazilom v Hong Kong. Pritožbeno sodišče je prav tako sledilo zaključkom sodišča prve stopnje, da pričam, ki jih je predlagal obdolženi, ni mogoče slediti, saj gre za svojce in znance obdolženega, ki so zgolj potrdili nameravane investicije na otoku Pagu, niso pa omajale utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.
Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče soglašalo z zaključki prvostopnega sodišča, da je torej utemeljen sum še vedno podan, saj do sedaj sodišče ni ugotovilo nič takšnega, kar bi utemeljenost suma ovrglo. Tudi to, da Urad za preprečevanje pranja denarja ni ugotovil, da bi bilo s prilivi na obdolženčev račun karkoli narobe, še ne potrjuje obdolženčevega zagovora, da ni vedel na kak način so bila sredstva pridobljena. In ker tudi način pridobitve dokaza z zaslišanjem predstavnika oškodovane banke ne daje podlage za pritožbene trditve o kršitvi obdolženčevih pravic do izvajanja dokazov in posledično pravice do obrambe, saj bo obdolženec tovrstne pritožbene trditve lahko uveljavljal v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ni navajala ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.
Pritožbeno sodišče je prav tako soglašalo z zaključkom prvostopnega sodišča in sicer, da je premoženjska korist, ki bi naj bila pridobljena s kaznivim dejanjem, v obravnavani zadevi zelo velika, kar možnost povrnitve premoženjske škode oškodovancu le še otežuje. Prav zaradi navedenega je podaljšanje začasnega zavarovanja potrebno in nujno, predvsem glede na že opisano posledico, da je obdolženec z denarjem, ki bi naj izviral iz kaznivega dejanja, že razpolagal, saj je denar že prenakazoval tako na svoje kot na račune svojih sorodnikov.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
