Slovensko Ustavno sodišče je v svojem prvem mandatu ponotranjilo vlogo, če parafraziramo vrhunsko delo Maartija Koskenniemija »blagega prosvetitelja« slovenskega naroda, družbe in pravnega reda (M. Koskenniemi, Blagi prosvetitelj narodov, Cambridge University Press, 2001; prevod MZZ RS in založba FDV (2012)). Izjemno jasno je ustvarilo postopkovne in vsebinske standarde varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter vladavine prava. Drugi in tretji mandat sta nadaljevala pot prvega mandata, v nekaterih odločbah manj, v drugih bolj uspešno, pogojeno z vsakokratno ideologijo posameznega sodnika. Ustavno sodišče je tako v zadnjih desetletjih jasno zavarovalo človekovo dostojanstvo.
Ustavno sodišče Republike Madžarske je v drugem tednu marca organiziralo na prvi pogled zanimiv posvet »Ustavna identiteta EU v letu 2019, Enotnost v raznolikosti - skupne in posebne vrednote« (»Constitutional EUdentity 2019 unity in diversity – common and particular values«). Konference so se udeležili tudi predsednik slovenskega ustavnega sodišča in vrsta drugih uglednih gostov, kot so denimo predsednika Sodišča Evropske unije in nemškega Ustavnega sodišča ter predsednica latvijskega Ustavnega sodišča. Predsednik madžarskega Ustavnega sodišča, Tamás Sulyok je denimo omenil, da je »samo od nas odvisno ... ali bo naša skupna evropska identiteta nastala s konflikti ali s konstruktivnim dialogom. Vzpostaviti moramo most med našim evropskim jazom in našo domačo identiteto, tako kot moramo najti ravnovesje med »globalnim« in »lokalnim« vidikom«.« Tema konference bi bila še bolj zanimiva, če ne bi bilo madžarsko Ustavno sodišče v zadnjih letih v primerjalno ustavni praksi znano po tem, da se sklicuje na madžarsko ustavnopravno identiteto kot razlog za nespoštovanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije (glej denimo Gabor Halmai, Abuse of Constitutional Identity. The Hungarian Constitutional Court on Interpretation of Article E) (2) of the Fundamental Law, EUI).
Predsednica latvijskega Ustavnega sodišča Ineta Ziemele je denimo v svojem govoru poudarila, »da bi morali v okviru ustavne pluralistične vizije sveta in svetovnega reda poiskati načine za prilagajanje ... vseh legitimnih argumentov ... o skupni evropski ustavni kulturi«. S tem stališčem se je strinjati, vendar njen govor istočasno izpostavlja vprašanje, kje so meje ustavne identitete neke evropske družbe. Ali lahko sprejmemo, da ustavna identiteta, kot trdijo nekatere vlade azijskih in tudi evropskih držav, opravičuje prav vse, tudi teptanje temeljnih pridobitev evropske civilizacije, kot sta človekovo dostojanstvo in vladavina prava?
Zagotovo ne. Nobeno sklicevanje v sodnem dialogu na ustavno identiteto neke države ne more omejiti ali poseči v temeljna ustavna načela in varstvo človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, ki izhajajo iz človekovega dostojanstva. Če nekatera ustavna sodišča sprejmejo, da je lahko z ustavno identiteto, ki jo seveda razumejo le sama, opravičiti prav vsako dejanje avtokratske izvršilne oblasti, s tem tudi sama spodkopavajo svoj ustavni položaj ter se z varuhov ustavnosti spreminjajo v apologete avtokratskih in totalitarnih praks.
Kje se v tej zgodbi nahaja trenutni mandat slovenskega Ustavnega sodišča? Nekateri namigi izhajajo iz mnenj posameznih ustavnih sodnikov. Predsednik Ustavnega sodišča, Rajko Knez, je denimo v svojem pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi št. U-I-64/14 z dne 12. oktobra 2017 zapisal, da »... slediti sodni praksi ESČP, ki, kot je razvidno iz zgornjega diskurza, zelo visoko postavlja mejo posega države (z njenega vidika strogo), tudi v primeru fraudoloznih ravnanj, brez kritične presoje slovenskih posebnosti, ne bo vedno najboljša rešitev, oziroma menim, da bi bilo treba upoštevati tudi sistemske posledice ... To pomeni, da bi bilo treba vzpostaviti »dialog« z ESČP.« (str. 11, opomba izpuščena). A sodnik Knez je nato dodal, da »Primer te konkretne odločbe Ustavnega sodišča zadeva ranljivo skupino in v tem primeru omenjen »dialog« z ESČP ni na mestu ...« (str. 12, opomba izpuščena). Sodnik je v ločenem mnenju jasno sporočil, da »dialog« ni mogoč glede pravic ranljivih skupin, pri čemer lahko dodamo, da je enako nesprejemljiv tudi o tako temeljnih vrednotah, kot sta človekovo dostojanstvo in vladavina prava. Dialog med sodišči ne sme biti opravičilo za zanikanje tako temeljnih vrednot in postulatov sodobne pravne in demokratične države. Prav zato je tako neprepričljiva sodba Vrhovnega sodišča v zadevi št. I Ips 58203/2011 ter tudi razne »ustavne identitete«, ki se v zadnjih letih pojavljajo za opravičevanje avtokratskih praks nekaterih vzhodnoevropskih držav.
Ustavna identiteta slovenskega Ustavnega sodišča in ustavnega reda že desetletja temelji na človekovem dostojanstvu in vladavini prava. Nekatere sodnice in sodniki Ustavnega sodišča RS so v tem mandatu že večkrat pokazali, da so predani vrednotam človekovega dostojanstva, in jim je zato bližja sodna ideologija, ki je bližja varstvu človekovih pravic. Nekaterim pa je po drugi strani bližja avtoritativna ideologija, ki daje prednost interesom države in se pogosto skriva za »partikularnimi vrednotami«, »identiteto« in za »dialogom med sodišči«. Prihodnja leta bodo pokazala, ali bodo sodnice in sodniki trenutnega mandata Ustavnega sodišča nadaljevali v veliki meri pozitivno dediščino svojih predhodnikov, ali pa se bodo skrili za prazno izložbo »dialoga med sodišči«. Ustavnopravna identiteta slovenskega pravnega reda je že izoblikovana in je lahko samo ena – brezpogojno spoštovanje in uresničevanje človekovega dostojanstva in vladavine prava.
