»Moški je bil nasilen in žena se je odločila, da ga zapusti. Pripravila si je ogromen nahrbtnik s hrano, obleko in pijačo. Mož ga je spraznil in skočil vanj. Podala se je na pot. Nenadoma je zaslišala: "Vse vidim, vse slišim." Bila je v šoku. Mislila je, da je hudič. Obstala je in odprla nahrbtnik. Ven je skočil mož. Žena ga je skesano prosila, naj ji oprosti, in skupaj sta šla domov.«
(Ruska pravljica)
Nauk zgodbe: odidite in se ne opravičujte. Le zakaj bi se, če pa ste živele v nasilju? Opravičiti bi se moral nekdo drug.
Ali bolje in pravičneje: odide naj nasilnik!
Zakonodaja to že dolgo omogoča, praksa pa je pogosto daleč od tega. Ob vsakem 8. marcu namreč govorimo tudi o nasilju. Preštevamo mrtve ženske in tiste zelo, zelo redke moške. Sprašujemo se, kdo je kdaj in kje zatajil. Nasilje je namreč povsem nedopustno. Tako kot revščina.
Ob prazniku moji spomini segajo desetletja nazaj, ko so otroci v vrtcu ustvarjali čestitke, se učili pesmic, pripravljali nastope in nas z rožico, pa čeprav papirnato, ganili do solz. Številni možje in očetje so sicer slišali klic dolžnosti, a je ta pomenil zgolj nakup cvetke, ki so jo kdaj že rahlo uvelo tam pred nočjo prinesli domov. Prav tako je bilo žalostno spremljati ženske, ki so si morda samo na ta dan v letu dale duška, se ga »nacedile« in tako proslavile. Ne da bi vedele, zakaj oziroma kaj pomeni ta praznik.
Pravega veselja niti ni bilo. Le ta en dan je bil njihov. Na neki način, žal na takšnega.
Danes k sreči veliko več govorimo o uspehih in neuspehih boja za pravice žensk. Pred leti so bile uvedene celo kvote, ki so začele ženske uvrščati na kandidatne liste za volitve. Včasih v zadnjem trenutku in skoraj pod prisilo. Nekaterim listam jih je celo zmanjkalo ali so nanje preprosto pozabili. A morali so jih vključiti, ker je tako zapovedano. Seveda kandidatke običajno niso bile uvrščene na mesta, ki bi vodila v izvolitev. A nuji je bilo vseeno zadoščeno. Kvote so se »udomačile« in danes postajajo nekako samoumevne, pa čeprav ne povsod in ne vedno.
Vse več je sicer žensk na vodilnih položajih, čeprav imamo trenutno predsednika republike, vlade, parlamenta, državnega sveta, ustavnega in vrhovnega sodišča, varuha človekovih pravic, predsednika računskega sodišča, generalnega državnega tožilca in generalnega državnega odvetnika, predsednika KPK in le eno žensko - informacijsko pooblaščenko. Morda je kje še katera ... no, ena parlamentarna politična stranka ima predsednico.
V poslovnem svetu jih je vseeno več, a pogosto tik pod »steklenim stropom«. Številne se na njem »porežejo« ali to stori močna konkurenca.
Oni dan smo nekatere posameznice, predstavljene kot uspešne, sodelovale na okrogli mizi Društva študentk poslovnih ved na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Izjemno društvo nadobudnih študentk, lahko je za vzor. Ugotovile smo, da je mogoče s trdim delom, morda kdaj tudi s srečo, uspeti, a da uspeh običajno pride pozno. Preprek na poti je namreč veliko. Kaj ženske tako ovira? Bolje rečeno: kdo? Je to še vedno skrb za družino, zlasti otroke? Če se odločijo za vsaj dve porodniški, minejo tri, včasih štiri leta; če prištejemo še prva otrokova leta, jih je pa že kar 10. Možje in očetje sicer danes s pridom izkoristijo očetovski dopust, a tudi njim ni lahko. Da ne govorimo o negi otrok. Mame še vedno prednjačijo. Ko se po letih odsotnosti vrnejo, to težko nadomestijo. Poleg tega mnogo žensk danes materinstvo odlaga na poznejši čas, »vlak« pa jim tu in tam celo odpelje.
Moški pa na tem področju ničesar ne zamujajo in ni jih malo, ki očetovsko srečo gledajo precej od daleč, celo po petdesetem letu, ko so materialno in tudi sicer močni, in to »moč« v njih prepoznajo mladenke, ki pa jih stekleni strop niti malo ne zanima.
Seveda je vseeno treba pohvaliti spremembe pri moških in očetih, ki jim marsikatero delo ni več tuje. Njihove prababice jih ne bi prepoznale. Mlajše generacije ne pomagajo, pač pa si delo pravično porazdelijo.
Še vedno pa se, predvsem ženskam, smilijo moški, ki - čeprav so morda že v pokoju ali brez službe - živijo z zelo zaposlenimi ženskami. V obrnjenem primeru pa pravijo, da imajo ženske srečo, če jih njihovi partnerji, ki so na vodilnih položajih, kdaj vzamejo s seboj na kakšen gala dogodek. Moških nikoli ne sprašujejo, kdo jim doma kuha, pere in lika. Vse je tako samoumevno, da se pričakuje, da celo ženske na vodilnih položajih poskrbijo za »uboge« moške, ki so na primer doma. Je to res enakopravnost?
Ali ne bi moralo biti povsem logično, da je delo porazdeljeno? Zato vse več samostojnih žensk ugotavlja, da je povsem dovolj, če poskrbijo zase in morda še otroke, dokler ti to pomoč potrebujejo.
Kaj pa ženske na podeželju? Kdo njim ob prazniku poklanja bombonjere in cvetje, kdo jih odpelje na kosilo ali vsaj kavico? Kdo jim ponudi namestitev v varni hiši, če živijo v nasilju? Kdo njim omogoči prevzem kmetije, če obstajajo kmetovanja željni moški nasledniki? Kdo pomisli nanje? Kdo jim pomaga skrbeti za ostarele in bolne ali otroke s posebnimi potrebami? Kdo ve, kako težko je živeti s skromno pokojnino, če jo sploh imajo? Da o boleznih in preventivi niti ne govorimo. Imajo zanjo sploh čas? Kako z njimi ravnajo nasledniki? Si o nasilju sploh upajo govoriti?
Tudi zato smo prav na dan pred praznikom na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS ustanovili Svet za ženske na podeželju. Sestavljajo ga predstavnice in predstavniki kar treh ministrstev, v glavnem državni sekretarji, pa Biotehniške fakultete, kmetijsko-gozdarske zbornice, Zveze kmetic Slovenije in Zveze podeželske mladine. Članstvo je častna in prostovoljna funkcija, brez kakršnegakoli plačila ali povrnitve stroškov. To je treba posebej poudariti. Postala sem predsednica svêta in na televiziji Nova24TV takoj izvedela, da sem s pomembne funkcije varuhinje človekovih pravic »presedlala« kar na ministrstvo za kmetijstvo. Ker je služba pač služba. Kaj ob tem sploh reči? Da službe ne potrebujem, saj me je nenazadnje čakala funkcija vrhovne državne tožilke, a sem se ji odpovedala. Da sva z dr. Mojco Senčar že pred leti sodelovali z Zvezo kmetic Slovenije. Njena članica je bila že takrat Irena Ule, ki zvezi še zdaj predseduje. Z Viko Potočnik smo tedaj kot članice Kluba Janinih Slovenk prekrižarile Slovenijo in ženske na podeželju ozaveščale o nasilju in raku dojk. Se torej pri nas res ni mogoče izogniti lažnim novicam? Je res v vsem treba videti nekaj slabega in koristoljubnega? Mi 41 let trdega dela na tožilstvu, v Belem obroču Slovenije in pri Varuhu človekovih pravic še ni dalo dovolj znanja, da lahko še komu koristim? Je v tem sploh mogoče videti kaj slabega? Je treba vedno izreči ali zapisati nekaj žaljivega? K sreči to storijo zelo redki mediji in gradiva za mojo knjigo je čedalje več.
Toplo pa seveda priporočam, da že študentke in študentje poleg študija delajo dobrodelno in humanitarno, kajti le tako dobijo dober vpogled v življenje, ki ni vedno táko, kot ga prikazujejo mediji, zlasti tendenciozni. Sama sem temu posvetila pol službenega življenja. Poleg rednega dela še najmanj 150 ur mesečno v obdobju več kot 20 let.
Tako delo ne bi škodilo nikomur, ki ima voljo in še kaj več. Vsega pač ni mogoče plačati. Mali princ je dejal: »To je moja skrivnost. Povsem preprosta je: kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem skrito.«
Tako bo čez leta stekleni strop vsaj mogoče videti, če ne doseči in preseči. Kajti ni vse v znanju, ki ga nudijo šole in celo fakultete. Življenje se piše tudi tam zunaj in treba ga je spoznati z vseh plati. Sicer boš vedno uradnik in nič več kot to. Celo na uglednih položajih, če jih boš kdaj dosegel ali dosegla. V življenju pač niso dovolj zgolj nazivi in doktorati. Tudi za vodenje so pomembne empatija, srčnost, čustvena inteligenca in še marsikaj.
Je pa zato, kot vedno, navdušila Ona 365. Izbor žensk, ki ne glede na stekleni strop dosegajo nemogoče. Celo prek meja razuma. Zmagovalka je Ženska, ob kateri si pravzaprav težko predstavljaš, kje so meje mogočega. Onemiš, jo spoštuješ in upaš, da bi v njej oba spola zmogla videti moč sanj zdravih in bolnih. Pravi, da ob težki bolezni pogum črpa iz vere, upanja in ljubezni. Preberite si njeno zgodbo in videli boste, da marsikdaj tarnamo zaradi polne ali prazne lune, ker sploh ne vemo, kaj so resnične tegobe. Jamramo, stokamo in opravičujemo slabo delo ali celo nedelo, pa sploh ne doumemo, da razlogov zanj ni ali vsaj ne bi smelo biti.
Tako kot jih ne bi smelo biti za samoumevno dajanje prednosti enemu ali drugemu spolu.
Uspejo naj le najboljše in najboljši. Ker je edino to lahko pravično merilo. Tudi za tako imenovani stekleni strop.
In potem ne bo več treba ob vsakem 8. marcu govoriti o istih temah.
Tako preprosto je namreč to.
