Evropsko sodišče za človekove pravice je pred kratkim objavilo letno poročilo za leto 2018, ki vsebuje zanimive statistične podatke. Pritožniki so v lanskem letu na Evropsko sodišče vložili 43.100 pritožb, pri čemer jih na obravnavo trenutno čaka 56.350. Evropsko sodišče je v lanskem letu podalo 1014 vsebinskih sodb (glej Letno poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice za leto 2018, str. 161), pri čemer je sprejelo v vsebinsko obravnavo le nekaj odstotkov vseh prispelih pritožb. Statistični podatki razkrivajo, da še vedno največ pritožb na Evropsko sodišče prihaja iz držav srednje in vzhodne Evrope ter iz Italije in Turčije. V teh državah, vključno s slovensko, lahko opazujemo nadaljevanje razjedanja vladavine prava, zlorabo oblasti, zanikanje in omejevanje temeljnih človekovih pravic ter svoboščin. Običajni ljudje so po eni strani v teh državah prepuščeni na milost oziroma nemilost pogosto arbitrarne moči vladajočih institucionalnih in neformalnih elit. Domača sodstva pa jim po drugi strani ne želijo oziroma niso zmožna zavarovati niti najosnovnejših človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj jim ne znajo zagotavljati pravice do poštenega sojenja. Pritožniki se zato v tisočih obračajo na Evropsko sodišče, ki jim lahko edino zagotovi vsaj nekaj zadoščenja zaradi posega v njihovo človekovo dostojanstvo.
Italijanski sodnik, Guido Raimondi, predsednik Evropskega sodišča, je v svojem govoru ob odprtju novega sodnega leta opozoril na številne napade na ustavno demokracijo in vladavino prava. Poudaril je, da »obstaja tveganje za razkroj demokracije: najprej s spodkopavanjem pravic opozicije in neodvisnosti sodstva, nato z zatiranjem medijev in celo z zapiranjem nasprotnikov. Politični voditelji, ki želijo odpraviti sistem zavor in ravnovesij, si bodo prizadevali oslabiti ali celo odpraviti tiste institucionalne akterje, ki so bistveni za demokratični proces. Sodstvo, tisk, medije in opozicijo dojemajo kot »sovražnike ljudstva«« (»Solemn hearing for the opening of the judicial year of the European Court of Human Rights Opening speech by President Guido Raimondi«, Strasbourg, 25. januar 2019, str. 5).
Slovenska država je v zadnjih letih, predvsem zaradi vztrajanja civilne družbe, profesorjev in raziskovalcev, naredila korak naprej pri uresničevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter izvrševanju sodb Evropskega sodišča, a to še ne pomeni, da sistematični in vsesplošni problemi pri uresničevanju človekovih pravic in izvrševanju sodb Evropskega sodišča v slovenskem pravnem redu ne obstajajo več. Evropsko sodišče je sicer v zadnjem letu zoper Slovenijo podalo 10 sodb, pri čemer je v petih zadevah ugotovilo kršitev enega izmed členov Evropske konvencije, in sicer v zadevah Čeferin proti Sloveniji (št. 40975/08, 16. januar 2018), Mirovni inštitut proti Sloveniji (št. 32303/13, 13. marec 2018), Benedik proti Sloveniji (št. 62357/14, 24. april 2018), Vizgirda proti Sloveniji (št. 59868/08, 28. avgust 2018) in PRODUKCIJA PLUS d. o. o. proti Sloveniji (št. 47072/15, 23. oktober 2018). To je število sodb Evropskega sodišča za človekove pravice zoper Slovenijo z ugotovljeno vsaj eno kršitvijo Evropske konvencije zvišalo na 334. Ta številka žal, če hočemo ali ne, slovensko državo uvršča na sam vrh držav kršiteljic Evropske konvencije po številu prebivalstva.
Manj sodb kot v zadnjih letih je posledica nižjega števila čakajočih pritožb tudi zaradi splošnih ukrepov, ki jih je slovenska država izvršila v zadnjih letih na podlagi sodb v zadevah Kurić in ostali proti Sloveniji (št. 26828/06, 26. junij 2012) in Ališić in ostali proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (št. 60642/08, 16. julij 2014). Trenutno na odločitev Evropskega sodišča čaka le 88 pritožb iz Slovenije (glej Letno poročilo ESČP za leto 2018, str. 168). Iz Slovenije je v lanskem letu na Evropsko sodišče prišlo manj pritožb iz različnih razlogov, seveda bi jih lahko bilo še manj, če bi človekove pravice in temeljne svoboščine, kot zahteva Evropska konvencija, ustrezno zavarovali že v Sloveniji. Med petimi lanskoletnimi sodbami Evropskega sodišča z ugotovljeno kršitvijo sta tudi dve, ki ju Ustavno sodišče Republike Slovenije ni sprejelo v vsebinsko obravnavo (Mirovni inštitut proti Sloveniji, št. 32303/13, 13. marec 2018 in PRODUKCIJA PLUS d. o. o. proti Sloveniji, št. 47072/15, 23. oktober 2018). Evropska konvencija zato pred slovenskimi sodišči še vedno ne zaseda takšnega mesta kot bi ga morala, saj bi lahko večino težav pri uresničevanju človekovih pravic rešili že doma.
Prihodnost Evropskega sodišča je odvisna predvsem od pripravljenosti domačih sodišč v državah južne, srednje in vzhodne Evrope, da učinkovito zavarujejo človekove pravice in temeljne svoboščine tako, da dosledno uresničujejo pravico do poštenega, neodvisnega in nepristranskega sojenja. Resnično življenje pa žal kaže, da številne države v domačih okoljih niso zmožne pošteno, enako, neodvisno in nepristransko uresničevati vladavino prava in zavarovati človekovo dostojanstvo, ki je prevečkrat izpostavljeno (ne)milosti institucionalnih in družbenih elit. Slovenska država, predvsem deli njene izvršilne oblasti, je v zadnjih letih naredila korak naprej pri uresničevanju Evropske konvencije v domačem pravnem redu, sedaj je treba njene vrednote, pravice in svoboščine ponotranjiti in udejanjiti tudi v vrhovih sodne veje oblasti.
