V vsakokratno družinsko zgodovino sodijo zagotovo njena temna poglavja, kjer so nekateri posamezniki grobo kršili temeljne človekove pravice, drugi pa so izjemno trpeli zaradi posegov v njihovo človekovo dostojanstvo. Ali se takšna zgodovina trpljenja oziroma krivde lahko posredno prenese na nove generacije? Krivda je sicer individualni koncept, a v tem primeru ciljamo predvsem na čustvene posledice storjenih dejanj iz preteklosti za sedanje in prihodnje generacije.
Nemški tednik »Der Spiegel« je v eni zadnjih lanskoletnih številk objavil poglobljen članek novinarke Maren Keller z naslovom »Čustvena dediščina« (»Emotionales Erbe«, št. 51/2018), kjer opisuje štiri življenjske zgodbe ljudi, ki so oziroma še vedno trpijo, ker so bili njihovi predniki kot storilci ali žrtve soudeleženi pri množičnih kršitvah človekovih pravic v času nacističnega in komunističnega terorja oziroma v nekaterih zadnjih primerih množičnih hudodelstev. Posamezniki so del odgovorov zakaj so njihova družinska in zasebna razmerja takšna kot so, iskali v preteklih dejanjih svojih družinskih članov, denimo staršev in starih staršev. Avtorica na podlagi različnih raziskav in življenjskih zgodb podaja stališče, da pretekle kršitve človekovih pravic vplivajo na vsakdanje duševno življenje sedanjih generacij. Tukaj se postavljajo težka vprašanja ali se denimo kršitve človekovih pravic, ki jih je pred nekaj desetletji storil neki nacistični hudodelec, prenašajo tudi na njegove otroke, vnuke oziroma pravnuke? Ali trpljenje prababice vpliva tudi na iskanje življenjske poti njene vnukinje?
Eno je pozabiti množične kršitve, ki so bile storjene v preteklosti, in se pretvarjati, da do njih nikoli ni prišlo. Vendar je vprašanje, kako slednje vpliva na očiščenje neke družbe, da lahko njeni prebivalci zaživijo na temelju medsebojnega spoštovanja, sočutja, strpnosti in solidarnosti? Še pomembnejše je, kako pretekle kršitve vplivajo na zasebno življenje sedanjih generacij. Kako preprečiti prenos starih vzorcev na nove generacije?
Pravo razpolaga z nekaj različnimi sredstvi in ukrepi na področju tranzicijske pravičnosti, kako se ustrezno in primerno odzvati na kršitve človekovih pravic. Ti ukrepi segajo od kazenskega pregona domnevnih storilcev, različnih vrst komisij za mir in pravičnost, izkoreninjenja simbolov in ostankov avtokratskih režimov, postavitve spominskih parkov in obeležij, do različnih ukrepov na področju izobraževanja. Pravo pa trči na svoje meje, ko gre za vpliv tragičnih dogodkov na družinsko in zasebno življenje. Zato mora poiskati pomoč pri drugih družboslovnih in humanističnih vedah. Spopadanje z negativnimi poglavji družinske dediščine je zato še dokaj neraziskano poglavje, še posebej v povezavi s kršitvami človekovih pravic. Da pretekle kršitve vplivajo naj javno življenje neke družbe je več kot jasno in večkrat dokazano v več družboslovnih vedah, od sociologije do prava. Manj pa je bilo raziskovano, kako pretekle kršitve vplivajo na zasebno in družinsko življenje posameznikov ter na njihovo samouresničevanje. Ne gre se slepiti, da takšnih učinkov ni. Strokovnjaki ugotavljajo, da lahko življenja prednikov, pod nekaterimi pogoji, pogojujejo vsakdanjik posameznikov še na dve, tri ali štiri generacije.
Kako preprečiti, da starejše generacije ne prenašajo na mlajše številna temna poglavja družinske zgodovine? Najboljši način je, da bi se starši odkrito pogovorili s svojimi potomci o tem, kako so denimo v drugi svetovni vojni sodelovali pri množičnih nacističnih hudodelstvih; ali pa denimo, kako so jih v komunističnem sistemu vsakodnevno nadzorovale totalitarne oblasti.
A pogosto so navidezno najenostavnejši pogovori najtežji, zato temna poglavja družinskih zgodovin ostajajo zavita v skrivnosti. Pogosto se lahko zgodi, da predniki nočejo pripovedovati potomcem o temnih poglavjih družinske zgodovine (glej denimo dve knjigi Sabine Bode, »Pozabljena generacija – ko otroci vojne prekinejo svoj molk« (»Die vergessene Generation – Die Kriegskinder brechen ihr Schweigen«), Klett-Cotta, Stuttgart, 2004, in »Vnuki vojne. Dediči pozabljene generacije« (»Kriegsenkel. Die Erben der vergessenen Generation«, Klett-Cotta, Stuttgart, 2009). Zamolčijo dejstva, ki bi lahko tlakovala pot za samo očiščevanje, zaradi česar morajo njihovi potomci pogostokrat sami odkrivati, kaj so počeli njihovi starši, potem, ko raziskujejo domače in druge arhive. Potomci seveda ne nosijo krivde za dejanja svojih staršev in drugih sorodnikov, a prav ista dejanja lahko pogojujejo njihovo samoiskanje in samouresničevanje. Skrivnosti, ki jih morajo šele po smrti svojih staršev odkrivati njihovi potomci. Nekateri objavijo družinske biografije v knjižni obliki, drugi se zatečejo po pomoč k strokovnjakom s področja psihologije in psihoterapije, tretji pa si pomagajo sami po najboljših močeh, pogosto tako, da družinsko dediščino potlačijo.
V slovenskem kontekstu je povezava preteklih kršitev iz družinske dediščine na družinsko življenje popolnoma zapostavljeno področje. Neupravičeno, saj negativna poglavja vsakodnevno podzavestno vplivajo na življenja družinskih članov storilcev najhujših hudodelstev. Zagotovo obstaja vrzel v znanstvenih raziskavah, kako na življenje sedanjih generacij vpliva, če so bili predniki današnjih generacij žrtve nacističnih oziroma komunističnih hudodelstev? Ali pa kako vpliva na življenje potomcev, če so predniki med drugo svetovno vojno sodelovali z Gestapom ali pa kasneje z Udbo?
Prisotnost kršitev človekovih pravic v družinski zgodovini ne smemo podcenjevati, saj lahko pogojujejo vsakdanjik sedanjih in bodočih generacij in povzročajo travme v življenjih posameznikov, s čimer pa istočasno ustvarjajo duševne vzorce za njihovo ponovitev. Ne da se jih kar tako izbrisati, kot je lahko zapreti poglavje neke knjige, ki smo jo ravno prebrali. V takšni družbi kot je slovenska, kjer vse kršitve človekovih pravic, še posebej najmnožičnejše, tlačimo v pozabo, se moramo zavedati, kakšne hude posledice ima takšna pozaba za številna družinska in zasebna življenja ter za delovanje družbe kot celote. Zato pa bi bilo potrebno nameniti več časa in sredstev za izvedbo znanstvenih raziskav, da se preuči učinkovanje preteklih kršitev človekovih pravic na življenja posameznikov v slovenski družbi.
