Politična nevtralnost sodnikov se zdi univerzalna ustavna vrednota vsaj v sistemih, kjer kraljujejo vladavina prava (z delitvijo oblasti), demokracija in človekove pravice. Brez nje ne moremo govoriti o neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov kot temeljni univerzalni fenomenološki potezi sodniške funkcije (Kojève). To načeloma velja tudi v sistemih, kjer so sodniki formalno lahko člani političnih strank, kot je to primer v Sloveniji – seveda po zgledu Nemčije. Tu je slej ko prej mišljenja aktivna politična vloga. Ta ni dovoljena niti v prej omenjenih sistemih, četudi gre za zasebno življenje sodnika, pri čemer je v poklicnem delovanju tako ali tako izključena. Po mnenju ENCJ (Poročilo o sodniški etiki 2009-2010) si sodnik ne sme dovoliti, da bi njegovo zasebno življenje vplivalo na neodvisno in nepristransko izvrševanje njegove sodniške funkcije. Tu je pomemben že videz neodvisnosti in nepristranskosti. Sodnik ima pravico do svobode govora, tudi političnega, vendar mora biti pri izvrševanju te pravice zadržan. Navsezadnje to izhaja tudi iz pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP.
V Evropi obstajajo različni sistemi glede strogosti ločenosti sodniške funkcije od politike. Najstrožji je angleški. V zibelki moderne sodniške neodvisnosti velja stoletni (nenapisan) ustavni običaj (tj. convention), da sodniki ne smejo igrati aktivne vloge v politiki. Razlog je v javnem zaupanju v sodniško neodvisnost in nepristranskost. Nesprejemljivo je že vsakršno vzdrževanje političnih stikov, kot je udeležba na političnih shodih, srečanjih, dogodkih kot tudi zbiranje sredstev za politično stranko. To do neke mere velja tudi za sodnikove družinske člane, saj lahko to tudi vpliva na njegovo odločanje pri kakšnem od kasnejših primerov. V nekem smislu velja celo določena časovna omejitev vstopa v politiko po zaključku sodniškega mandata, saj bi lahko šlo za javni vtis, da je sodnik tudi v sodniškem mandatu več kot le »simpatiziral« s politično opcijo, ki se ji pridružuje.
Na drugi strani imamo liberalnejše sisteme, kot sta vsaj švedski in nemški, kjer si celo načelo nezdružljivosti obeh funkcij razlagajo nekoliko lahkotnejše. Toda tudi v Nemčiji sta bila pred leti primera, ki sta dvignila precej prahu v javnosti. Najprej je šlo za sodnika nižjega sodišča, ki je vrnil sodniški mandat in po kakšnem letu dni sprejel politično funkcijo na deželnem nivoju kot tudi ustanovil svojo stranko. Kot kazenski sodnik je bil sicer znan po drakonskih kaznih še posebej v primerih nasilja na policisti, kar je bila tudi ena izmed glavnih tem v njegovi politični kampanji. Drugi primer pa zadeva eminentnega politika na deželni ravni, ki je postal sodnik nemškega Zveznega ustavnega sodišča. Oba primera sta v Nemčiji ponovno odprla debato o legitimnosti sodnikov politično aktivnih sodnikih in mejah, ki naj obstajajo med tema področjema (glej več o tem v: Politična aktivnost sodnikov v luči sodniške etike).
Resda obstajajo nekateri primeri večje tolerance do političnih vezi sodnikov s politiko, a zdi se, da ti primeri lahko zdržijo le v državah visoke pravne kulture, za katero velja tudi visoko javno zaupanje v sodnike in sodišča. V državah nizkega zaupanja v sodne institucije, kamor spada tudi Slovenija, pa nikakor ne. Če želimo dvigniti raven zaupanja v naše sodstvo, je ena od poti, da se zgledujemo po angleškem modelu.
Najprej je tu članstvo v političnih strankah. Koliko sodnikov pa je sploh članov političnih strank v Sloveniji? Tu bi bilo zelo zanimivo napraviti raziskavo in kakšno anketo. Kaj jim to članstvo pomeni oziroma sploh prinaša, če ne smejo biti »aktivni«? Le plačevanje članarine? Lastnega političnega prepričanja pa jim seveda nihče more vzeti, kakor tudi ne volilne pravice.
Nadalje je problematična tudi zamrznitev sodniške funkcije zaradi politične funkcije in vračanje nazaj v sodniške vrste. Teh primerov sicer ni veliko in dopuščam možnost, da se takšni sodniki lahko povsem korektno trudijo biti politično zadržani, toda vprašanje je, ali jim to lahko povsem uspe, vsekakor pa je javno zaupanje v njihovo neodvisnost in nepristranskost za vselej blago rečeno okrnjeno.
Kar pa zadeva dnevne kontakte sodnikov s politiko, npr. javno druženje s politiki, udeležbo na političnih dogodkih, ki bi lahko vplivali na javno zaupanje v njihovo neodvisnost in nepristranskost, pa že obstajajo razna pravila s komentarjem v Kodeksu sodniške etike. In pristojnost Komisije za sodniško etiko pri Sodnem svetu za njihovo razlago v konkretnih primerih.
