Prvič, sovražni govor v sociološkem smislu ne obstaja.
Drugič, sovražni govor je pravni pojem, katerega vsebina je dobro znana in sistematično napolnjena najmanj s sodno prasko Evropskega sodišča za človekove pravice. V skladu z njo je sovražni govor tista oblika izražanja, ki ne uživa konvencijske (zato tudi ne naše ustavne) zaščite. ESČP sovražni govor pojmuje in ga presoja v okviru 17. člena EKČP kot obliko zlorabe pravice. V biti ločimo 3 vrste sovražnega govora. Govor, ki poziva, hujska, priganja k diskriminaciji največkrat na rasni ali etnični osnovi na način, ki ogroža javni red in mir ali poziva k nasilju. Govor, ki zanika holokavst. Govor, ki poveličuje totalitarne režime in poziva k njihovi ponovni vzpostavitvi z zrušenjem demokratične ureditve.
Tretjič, slovenska ustavna in kazenskopravna ureditev sovražnega govora je ustrezna, mednarodno in ustavnopravno primerljiva. Kazenski pregon, kot ultima ratio, se mora izvajati na objektivnih premisah in se ne sme prilagajati pritiskom javnosti, medijev ali vsakokratne oblasti.
Četrtič, država naj preganja sovražni govor, kot je ta definiran v kazenskem zakoniku. Onkraj tega gre za svobodo izražanja, v katero se država s svojimi represivnimi in drugimi organi ne sme vpletati. Država mora biti do omejevanja svobode izražanja čim bolj zadržana in mora, nasprotno, zagotoviti, da bo polje svobodnega izražanja čim širše. Morebitne prekoračitve meja svobode izražanja, ki jih ESČP presoja v okviru 10. člena EKČP, pa naj uveljavljajo s civilnopravnimi sredstvi tisti, v katerih pravice tako izražanje posega.
Petič, ostro nasprotujem administrativnemu pregonu sovražnega govora skozi prekrškovno pravo. Administrativna država, zaradi svoje razvejanosti, kompleksnosti, netransparentnosti in učinkovitosti, je najbolj nevarna. Najbolj zmožna in dovzetna za zlorabe pooblastil v prid vsakokratne oblasti ter utišanja govora, ki ni sovražni govor v smislu definicije ESČP, temveč je »sovražen« do vsakokratne oblasti ali drugih centrov moči v družbi. Imejmo nekaj zgodovinskega spomina. Nenazadnje se je tudi na Goli otok ljudi pošiljalo na podlagi administrativnih odločb.
Šestič, v dobi razmaha vse bolj nestrpnega, moralno zavržnega, dostojnega človeka nevrednega izražanja, lahko država reagira le tako, da njeni oblastniki in vsi institucionalni akterji vodijo s svojim zgledom. Sami morajo imeti največjo moralno integriteto, na temelju svojih preteklih in sedanjih ravnanj. Če je nimajo, in dokazov o tem je v Sloveniji nebroj, naj raje molčijo in naj se še bolj ne predajajo popolni hipokriziji. Cesar je v Sloveniji že zdavnaj tako gol, da je praktično že brez kože.
Sedmič, če naj se država ne ukvarja z zagotavljanjem javne morale, še posebej, kadar je njeni oblastniki sami nimajo, je to naloga civilne družbe. Ona je poklicana k temu, da se na čim bolj odprtem in poštenem trgu idej v okviru ustavno dopustnega javno in krčevito bori za tisto, kar meni, da je dobro in prav. Integritetna civilna družba, takšna torej, ki ni sama izrazito pokvarjena, hipokritična na način, da svojim idejnim nasprotnikom očita prav tisto, kar nenehno zakrivlja prav sama, bo poskrbela, da bo ekstremni, radikalni, dostojnega človeka nevreden govor, ki pa tudi uživa ustavno zaščito, potisnjen tja, kamor sodi: na obrobje.
Ker osme točke ni, saj se je pravljica že končala, lahko sklenemo samo še z ugotovitvijo, da se je pri nas govor iz kloake premaknil v sredino, normalnost pa se je skrila na obrobje. Družba in družbeno se je radikaliziralo. Ne od danes na jutri, temveč zaradi nepopravljenih zgodovinskih krivic ter številnih novih, zakrivljenih v samostojni državi. V tkivu družbe tli, v njenem srcu razbija, v duši pa boli. Kar smo sejali, to že žanjemo in še bolj bomo. Če vam je kaj v tolažbo, pri tem nismo sami: morda gre Britancem, Nemcem, Francozom, da o Italijanih, Madžarih in Poljakih niti ne govorim, še slabše. V novem letu bomo zato res potrebovali veliko sreče.
