Iz bogate in obsežne pravne literature in sodne prakse na temo svobode izražanja politikov o politikih je mogoče na kratko izluščiti nekaj temeljnih pravil.
Prvič, politiki imajo širok obseg svobode govora. Drugič, ta obseg je še širši, ko se politiki izražajo o drugih politikih. Tretjič, med vsemi politiki imajo največji obseg svobode izražanja opozicijski politiki. Še posebej, ko se izražajo o politikih, ki so člani vladnih koalicij. Četrtič, politiki, ki so sami kritični, občasno tudi zelo in ostro kritični na račun drugih politikov, morajo zaradi tega trpeti še bolj ostre izjave na svoj račun. Petič, pri izražanju o politiki in politikih je dovoljena največja mera pretiravanja. Dovoljena je tudi uporaba besed, ki so same po sebi ali objektivno žaljive. Tudi zato lahko, na drugi strani, javnost in novinarji ostro, surovo in objektivno žaljivo kritizirajo same politike (primer Mladina proti Srečku Prijatelju in sodba ESČP). Šestič, politiki lahko le redko, res samo izjemoma zahtevajo sodno varstvo ali celo kazenski pregon proti drugim politikom, ki so jih s svojimi izjavami (domnevno) užalili. Hkrati pa politiki, ki tudi sami uporabljajo objektivno žaljive izraze na račun drugih politikov, ne morejo zahtevati pravno ali sodno varstvo, kadar se ti drugi politiki o njih izražajo z uporabo objektivno žaljivih besed. Sedmič, politiki kot politiki, kot osebe, ne morejo biti žrtve sovražnega govora. Ta koncept ima v teoriji o sodni praksi dovolj jasno definicijo (to je dejstvo, četudi se v vsakodnevnih družbenih praksah in v javni sferi že dolgo in vse bolj zanika ali spregleduje). Ob tem ni nepomembno, da vsaka pretirano napačna uporaba sintagme »sovražni govor« po eni strani popači njegovo izoblikovano in utrjeno definicijo, po drugi strani pa njena uporaba za vse tisto, kar ni in niti ne more biti sovražni govor, povratno slabi pravno zaščito ljudi, ki so lahko žrtve sovražnega govora, pred tistim, kar dejansko lahko pomeni sovražni govor.
To pomeni, da bo katerikoli politik samo izjemoma lahko tožil drugega politika ali javnega funkcionarja zaradi razžalitve, obrekovanja ali klevetanja (npr. ob res prehudih žalitvah in hudih obtožbah, ki nimajo stvarne podlage). Nikakor pa ne za sovražni govor – ker je to po definiciji tako rekoč nemogoče.
O primeru, ki mi je bil predstavljen. Izjava opozicijskega politika, da je drugi politik »idiot«, ali da so »idioti« člani druge politične stranke, z dodatkom, »da bi jih bilo treba izseliti v Venezuelo«, ni in ne more biti sovražni govor. Tako, kot npr. nemir, ali pa užaljenost povzročajoča izjava 'levičarskega' politika na račun podjetnikov ni in ne more biti sovražni govor. In kot izjava 'desničarskega' politika na račun umetnikov/umetnic, novinarjev ali zagovornikov splava ni in ne more biti sovražni govor. Ali izjava enih, da zelo ne marajo cerkve ali gorečih vernikov in drugih, da zelo ne marajo politike, naklonjene migrantom in tujcem. Ali pa, kot 'levičarske' primerjave s fašizmom in nacizmom, izrečene na račun 'desničarskih' politikov, niso sovražni govor in kot izjave 'desničarskih' politikov na račun 'levičarskih,' da so goreči marksisti, socialisti, leninisti ipd., ni in ne more biti sovražni govor. Tudi ne izjave enih za druge, da so nekaj, kar označujejo objektivno žaljive besede. Razen v res skrajnih primerih, ki so dobro popisani v pravoslovni literaturi in sodnih precedensih ESČP.
Beseda »idiot« in opazka o »izselitvi v Venezuelo« sta lahko pri naslovnikih sprejeti kot žaljivi, a njihova uporaba je v dnevni politiki dovoljena – kot svoboda izražanja. Tudi za takšne izjave politiki ne morejo sodno preganjati drugih politikov. Absolutno pa jih ne morejo preganjati, če tudi sami uporabljajo po naravi, značaju in sporočilu enake ali podobne besede in jih užalijo tisti, ki so jih sami užalili. Tu torej pravno ni možen sodni pregon niti na zasebno tožbo. Gre za jezikovno etiko politike, ki jo pravo zadeva toliko, da ji dopušča veliko svobode. Popolni absurd pa bi bil, če bi politična stranka tožila politika, ker naj bi po pripovedi tretje osebe na njen račun izrekel objektivno žaljivo opazko.
Izbira besed je končno stvar svobode odločanja in jezikovnega okusa posameznika kot politika. A četudi se komu izbira besed zdi slaba, neokusna ali pretirana, celo deplasirana in nizkotna, to še ni razlog za ukrepanje policije in tožilstva; ker gre za svobodo izražanja politika, ki sam prevzema odgovornost, kako se bodo javnost in volivci odzvali na njegovo izbiro besed.
Ukrepanje policije in/ali tožilstva zoper politika, ki je take ali podobne besede po pripovedi tretje osebe domnevno izrekel na račun drugega politika pa se mi zdi v ustavni demokraciji nesprejemljivo. Pa četudi gre samo za poziv politiku na razgovor. Če policija, ali tožilstvo, kontaktira politika, ali pa kateregakoli posameznika in ga povabi na razgovor kot hipotetičnega storilca kaznivega dejanja ali prekrška, kot osumljenca, kadar za to očitno ni stvarnega razloga, gre za nedopusten vdor v osebnostno sfero posameznika. Gre z nadlegovanje. Za nedopustno nadležnost. Ali z besedami odličnega slovenskega pravoslovca: »Policija vendar ne vabi na kavo ali pivo, ampak te vselej vabi v POSTOPEK. In policijski postopek je, jasno, nadležen.«
Vem, zdaj res izkustveno vem, da se tudi o takšnih vprašanj pri nas skoraj ni mogoče konstruktivno, strokovno utemeljeno in odprto pogovarjati, v funkciji konceptualne resnice in strokovne pravilnosti, ne da bi se izjavitelja etiketiralo z nemišljenjem o desnem ali levem 'strankarjenju'. Ali 'navijaštvu'. Ali pa tako, da se mu ne bi očitalo 'neodgovorno' javno delovanje, ker bojda njegove razlage ustvarjajo politične posledice: ali pravilneje, neprijetnost ali neudobje za tiste, ki jim pravoslovna dognanja in razlage politično-pragmatično niso po godu. Očitek o 'neodgovornosti' v tem kontekstu marsikdaj spremlja tudi nemisleča opazka, da misleči človek »s tem zagovarja tiste, ki kršijo človekove pravice.«
Človek je politično bitje, ali - že po Aristotelu - politična žival. Zato je njegovo javno družbeno delovanje politično, del etike politike – načina, kako se ljudje/posamezniki kot aktivni politični subjekti in nosilci določene družbene vloge javno ukvarjajo s temami in zadevami, ki so splošnega pomena za družbo. To pa je nekaj povsem drugega kot početja političnih strank in njihovih predstavnikov, ki javno delo in mišljenje drugih ljudi politizirajo kot tehniko ali orodje pragmatičnega politikantskega bojevanja. Človek ne le kljub temu, ampak prav zato ne sme molčati, če in ko je etično zavezan spregovoriti. Pa naj bodo (in četudi so) osebne in poklicne posledice zanj še tako grenke.
