Katalonski parlament je lanskega 27. oktobra z majhno večino izglasoval deklaracijo o neodvisnosti, ki kasneje ni bila prelita v prakso. Katalonska vlada na razglasitev neodvisnosti ni bila pripravljena, zgodilo se je tako kot smo napovedali v začetku lanskega oktobra. Španski Senat je še istega dne suspendiral katalonsko avtonomijo, nekaj dni kasneje pa je še špansko Ustavno sodišče razveljavilo deklaracijo o neodvisnosti. Razkol se je zgodil tudi med člani katalonske vlade na čelu s podpredsednikom katalonske vlade gospodom Junquerasom, nekateri kot gospod Puigdemont so si poiskali zatočišče v tujini, drugi so ostali in so jih kasneje pridržale španske oblasti ter jih obtožile upora. Zagovorniki leto po razglasitvi priznavajo, da niso pričakovali tako ostrega odziva španske države.Takratna španska vlada je nato suspendirala katalonsko avtonomijo, ki je bila odpravljena šele po spomladanski zamenjavi izvršilne oblasti.
Katalonija je danes drugačna dežela kot pred desetletji, ko je bila zagotovo bolj homogena. Številno priseljevanje iz revnejših delov španske države in od drugod je v zadnjih letih povzročilo, da je mogoče običaje, kulturo in tradicijo katalonskega naroda le redko opaziti v urbanih središčih, večinoma torej le na podeželju. Na spomladanskih regionalnih volitvah je zmagala radikalna populistična stranka »Ciudadanos«, katere voditeljica se je iz rojstnega Jereza preselila v Katalonijo šele pred desetimi leti. Njeni kritiki poudarjajo, da deset let bivanja komaj zadostuje, da bi izpolnila časovni pogoj za pridobitev državljanstva v kateri izmed držav članic Evropske unije. A Katalonija ni država in zmaga te stranke odraža le eno izmed resničnosti vsakodnevnega življenja v katalonski družbi.
Različni glasovi v katalonski družbi bodo morali v prihodnjih mesecih in letih najti skupen izhod iz konstante krize identitete. Prihodnost katalonske družbe je zagotovo odvisna od vprašanja, kakšna je njena trenutna identiteta. Kot v vsaki evropski ustavni demokraciji mora biti ta pluralna, z upoštevanjem in varovanjem katalonščine in običajev, kulture in tradicije katalonskega naroda. Lani smo zapisali, da je »potrebno torej manj izkazovanja mišic in gole moči ter več enakovrednega pogovora med udeleženci o prihodnji ustavnopravni ureditvi, ki mora Kataloncem omogočiti, da sami, brez veta Madrida, odločajo o svojih zadevah javnega pomena.«
A do takšne spremembe španske ureditve bo v naslednjih mesecih in letih težko prišlo. Nasprotniki večje katalonske avtonomije in neodvisnosti ne pristajajo na pogovore o reformi ustavnopravne ureditve, saj jo branijo kot sveto in nespremenljivo ter vklesano v špansko družbo. Vse predloge za spremembo španske ustave označujejo za kršitev načela ustavnosti in vladavine prava. A kot dobro vemo, vladavina prava v sociološko-pravnem smislu pomeni predvsem, da institucionalne elite ne zlorabljajo prava v svoje zasebne interese. Kako lahko narod ustavnopravno skladno izrazi svoje nestrinjanje z veljavno ureditvijo, ki jo od znotraj nadzorujejo predstavniki političnih strank, ki zagovarjajo unitarnost, v vseh vejah oblasti španske države? Ali je mogoče ustavnopravno skladno rešiti katalonsko krizo?
Španska ustava, ki varuje le španski narod, je kot katerakoli druga ustava odraz družbene resničnosti v trenutku, ko je bila sprejeta. Z ustrezno večino jo je mogoče spremeniti, da bo lahko delno zadovoljila težnje obeh nasprotnih strani. Za kaj takega se morajo vse štiri največje španske politične stranke usesti za isto mizo skupaj s katalonsko vlado in zagovorniki neodvisnosti. A to slednje zahteva, da španske oblasti nekdanje člane katalonske vlade izpustijo iz zapora in se zoper njih nemudoma konča kazenske postopke, za katere so sodišča drugih držav članic že podvomila, da izpolnjujejo minimalne predpostavke poštenega sojenja. Istočasno morajo aktivnejšo vlogo prevzeti največje evropske politične stranke, ki so v zadnjem letu zaradi lastnih parcialnih interesov, kot pogosto na drugih koncih Evrope, zamižale ob očitni krizi sobivanja namesto, da bi kot mediatorji zbližale nasprotujoče si strani.
Vsaka reforma španske ustavnopravne ureditve bo zato zahtevala vsaj delno soglasje vseh največjih unitarističnih strank. A kaj takega je v naslednjem letu težko pričakovati v trenutnem družbenem in medijskem kontekstu. Trenutna voditelja španske ljudske stranke in stranke »Ciudadanos«, leto pred parlamentarnimi volitvami izkoriščata katalonsko zgodbo, podobno kot nekoč žrtve terorizma, in zaostrujeta ne le retoriko zoper katalonske, kot jih označujeta, »separatiste«, kot tudi zoper obe večji španski stranki na nasprotnem bregu, ki si prizadevata za ustavnopravno rešitev v duhu dialoga in strpnosti. K temu ne pripomorejo utopična stališča katalonske vlade, ki ne odstopajo od svoje deklaracije, čeprav je več kot jasno, da trenutek ni pravi za njeno izpeljavo v praksi.
V naslednjih mesecih zato ne gre pričakovati rešitve španske ustavnopravne krize, nasprotno, prišlo bo do zaostrovanja, ki se bo odražalo v vseh porah javnega življenja od medijev do izvršilne, zakonodajne in sodne veje oblasti. Daleč od poskusov, kot smo jim bili v zadnjih letih priča na drugem koncu Iberskega polotoka, v Baskiji, kjer so se včasih na smrt sprti posamezniki in skupine bili zmožni usesti za skupno mizo in se razumno dogovoriti za sobivanje v razviti sodobni evropski družbi. Zato odgovor za trenutno ustavnopravno reformo leži le nekaj sto kilometrov stran od pisarn trmoglavcev v Barceloni in Madridu.
