Zato v slovenski politiki in javnih razpravah že skoraj dva debela tedna vlada obsedeno stanje. Politiki vseh barv ne vedo več, kako bi zlili svoj gnev nad komisijo. Levi zahtevajo Junckerjev odstop, ker ta pač ni njihov; desni pa krivijo bolj komisijo kot institucijo in bodo o Junckerjevem ravnanju še sprožili razpravo znotraj EPP. Na vrhuncu medijskega spina je odneslo še našo komisarko, ki je – očitno mimo pravil in dobre prakse razpravljanja o notranjih zadevah komisije – spregovorila precej kritično do lastnih kolegov. No, kasneje, potem ko jih je najbrž dobila po prstih, je svojo ploščo in izbrani besednjak povsem obrnila.
Toda naša diplomacija je šla v ofenzivo. Predsednik države je svoj nastop na blejskem forumu izkoristil za kritiko evropske komisije. Novi zunanji minister mu priteguje. Šef vlade jima sledi. Kolikor pač zmore. Povsem jasno je, da so že zdavnaj minili časi, ko je slovenska oblast karkoli konstruktivnega poslala v širši evropski prostor. Zadnjih nekaj let nas poznajo samo še kot nergače, ki se zaradi tistih nekaj kvadratnih kilometrov morja, če citiramo nemške medije, nenehno bijejo s Hrvaško in težijo od sončnega vzhoda do zahoda po različnih prestolnicah unije.
Pri tem smo več kot neuspešni. Razlogi za to so na dlani. V diplomaciji in mednarodnih odnosih ne marajo nergačev. Konstruktivno se mnogo dlje pride. Prav tako pa v diplomaciji štejejo politične izkušnje, predvsem pa transnacionalna politična zavezništva. V tem oziru smo Slovenci domala že celo desetletje goli in bosi. Plejada nepolitičnih list z novimi in novimi obrazi, ki jih po najboljši volji in pod celim evropskim milim nebom ne pozna nihče onkraj Karavank, so najboljša garancija za to, da bo Slovenija kot država mednarodno vse bolj marginalizirana, brez zaveznikov in zato predmet vse večjega števila neuspehov in porazov.
Odgovornost za tako stanje lahko in moramo iskati zgolj pri samih sebi. Kdo nam je kriv, če je sosednja Hrvaška neskončno bolje vpeta v evropsko politiko, kjer ima trdne zaveznike tako na desnici kot na levici. Kdo nam je kriv, če naše vladne politične stranke, večinoma, sploh nimajo svojih evropskih političnih družin. Zato tudi ne gre kriviti Junckerja in njegove komisije, če, upoštevaje tudi politični razmislek in zavezništva, ne stori tistega, kar ji v nobenem primeru pravno ni treba. Namreč, vložiti tožbe na predlog ene države proti drugi državi. In kakšna je to država, njena diplomacija, celo stroka, da o medijih niti ne govorim, da zdaj vsak zase in vsi skupaj zahtevajo od Junckerja pojasnila! Pojasnila, zakaj komisija svoje diskrecije ni uporabila drugače!? Še več, zakaj slovenska komisarka ni bolj jasno branila slovenskih interesov. Po vsej verjetnosti zato, ker, upam, ve, da jih ne sme.
Dva tedna je potemtakem potrošila kompletna slovenska srenja za iskanje odgovora na vprašanje, ki je povsem napačno, predvsem pa docela nerelevantno. Komisija pač ni tožila Hrvaške. S tem ni bilo na noben način poseženo v slovenske pravovarstvene interese. Slovenska tožba je pred Sodiščem. Če so res vsi argumenti na naši strani, kot vam pripovedujejo vsi povprek, potem lahko samo še udobno čakamo na končni pozitivni razplet. Zakaj sploh ta nesmiseln hrup? Ker nimamo prav? Ali pa ker služi ustvarjanju politične megle, ki skriva nekatere druge mnogo bolj pereče domače probleme. Vprašanje je, seveda, retorično.
Tako kot se pokvarjena Orbanova oblast in politična druščina Kaczinski skrivata za »narod« in »migranti« - prav na enak način kot je nekdaj Slobodan prepričeval Srbe, da je cel svet proti njim, tudi naša oblast očitno vse bolj potrebuje sovraga v Bruslju. Domači sovrag, v podobi politika, ki se kliče JJ, obstaja že desetletja, in deluje še kot zadnje in edino lepilo domnevne, sicer skrajno skrahirane, politične levice. Taka politika je dolgočasno predvidljiva, zeh, predvsem pa nam vsem skupaj povzroča vse večjo škodo. Doma in v tujini. Ampak »narod« je treba »braniti. Pa naj stane, kar hoče.
