c S

Weber iz EPP s prvo potezo na kadrovski šahovnici EU

05.09.2018 07:32 V največji evropski politični skupini v Evropskem parlamentu, desnosredinski Evropski ljudski stranki (EPP), se v sredo pričakuje prva ključna poteza v sezoni velikih kadrovskih kupčij v EU. Vodja skupine Manfred Weber naj bi po navedbah virov blizu EPP najavil svojo kandidaturo za vodilnega kandidata EPP na evropskih volitvah.


Jamstev za vodilne kandidate ni, sam koncept sporen

Koncept vodilnih kandidatov ali "spitzenkandidatov" je EU uvedla pred prejšnjimi evropskimi volitvami, da bi nadela obraze odtujeni evropski politiki in okrepila volilno udeležbo, tudi z obljubo po večji demokratičnosti. Vodilni kandidat naj bi v tem duhu po tolmačenju Evropskega parlamenta v primeru zmage svoje politične družine na volitvah postal predsednik Evropske komisije.

A koncept je sporen. Članice unije so iz pravnih in političnih razlogov do njega zadržane ter izpostavljajo, da ni samodejnosti med izidom volitev in položajem predsednika komisije. Kljub temu pa je lahko imenovanje za vodilnega kandidata evropske politične družine prvi korak v bitki za položaj predsednika komisije.

Na splošno je izid volitev ključen v kadrovski trgovini. Zmagovalci volitev so namreč tisti, ki imajo v rokah škarje in platno. Najvplivnejša evropska politična družina, desnosredinska EPP trenutno zaseda vse tri predsedniške položaje v osrednjih institucijah EU - v Evropski komisiji, Evropskem svetu in Evropskem parlamentu.

Socialdemokrati, ki so sedaj druga najmočnejša politična stranka, so si izborili vodilni položaj v evropski diplomatski službi in v evroskupini. Liberalci, ki so del proevropskega bloka, so dobili nekaj močnih portfeljev v komisiji, na primer najprestižnejši resor za konkurenco. Tega vodi Danka Margrethe Vestager, ki se omenja kot morebitna vodilna kandidatka liberalcev.

Weber s podporo Merklove brez tekmecev v EPP?

Weber, ki se je maja v pogovoru z STA predstavil v prvi vrsti kot Bavarec, sicer pa kot "prepričan Evropejec", ki ima rad dobro vsebinsko razpravo in nad vse postavlja kompromis, naj bi kandidaturo najavil v sredo dopoldne v Bruslju na rednem sestanku poslanske skupine EPP pred plenarnim zasedanjem Evropskega parlamenta, ki bo prihodnji teden v Strasbourgu.

Bavarec iz vrst Krščansko-socialne unije (CSU), sestrske stranke Krščansko-demokratske unije (CDU) nemške kanclerke Angele Merkel, si je zagotovil podporo te najvplivnejše političarke v Evropi. Zato po neuradnih ocenah ni zelo verjetno, da bo imel na kongresu EPP 7. in 8. novembra v Helsinkih, kjer bo EPP dokončno potrdila svojega vodilnega kandidata, tekmece.

Rok za oddajo kandidatur za vodilnega kandidata EPP je 17. oktober. Med morebitnimi kandidati sta se v minulih mesecih poleg Webra največ omenjala Finec Alexander Stubb in Francoz Michel Barnier, večkratni bivši evropski komisar in francoski minister, ki pa je sedaj glavni pogajalec EU o brexitu in naj bi tudi želel ostati na tem položaju do konca.

Barnier se je sicer za položaj vodilnega kandidata EPP potegoval pred prejšnjimi evropskimi volitvami, a so v EPP z glasovanjem izbrali Luksemburžana Jean-Clauda Junckerja, ki je na koncu tudi postal predsednik Evropske komisije. Tokrat se zdi po neuradnih napovedih verjetneje, da glasovanja ne bo in da bo Weber edini kandidat EPP za vodilnega kandidata za evropske volitve.

Webru naj bi bil zagotovljen komisarski položaj

45-letni Weber je evropski poslanec od leta 2004. Na položaju predsednika politične skupine EPP v Evropskem parlamentu je leta 2014 nasledil Francoza Josepha Daula, ki je sedaj predsednik stranke EPP. O njegovi kandidaturi za "spitzenkandidata" EPP se ugiba že dolgo, a doslej se ni izpostavljal. Zunaj bruseljskega balona ni poznan.

Mnogi poznavalci bruseljske scene se zato sprašujejo, zakaj se je Weber odločil za ta korak. Po nekaterih neuradnih ocenah naj bi želel okrepiti svojo prepoznavnost, da bi si po volitvah laže zagotovil položaj predsednika Evropskega parlamenta, po drugih naj bi mu Merklova zagotovila položaj evropskega komisarja.

Ne more mu pa Merklova, ki sicer nikdar ni bila navdušena nad konceptom vodilnih kandidatov, zagotoviti, da bo v primeru zmage EPP na volitvah dejansko postal predsednik komisije. Tudi če EPP novembra potrdi Webra za vodilnega kandidata in če EPP zmaga na evropskih volitvah, to še ne pomeni, da bo Nemec dejansko predsednik komisije. Je namreč le košček kadrovske sestavljanke EU.

Kompromis Nemčije in Francije glede Evropske komisije in ECB?

V kadrovski trgovini je bistvena tudi Evropska centralna banka (ECB). Osemletni mandat sedanjega predsednika ECB, Italijana Maria Draghija, se konča konec oktobra prihodnje leto. Za favorita za Draghijevega naslednika je doslej veljal guverner nemške centralne banke Jens Weidmann, saj Nemca na tem položaju še ni bilo.

A sedaj je po bruseljskih hodnikih neuradno slišati, da naj bi se Nemčija in Francija dogovorili, da gre položaj predsednika Evropske komisije Nemčiji, vodilni položaj v ECB pa Franciji. Omenjata se guverner francoske centralne banke Francois Villeroy de Galhau in član izvršilnega odbora banke Benoit Coeure.

Vse evropske politične družine imajo sicer težave pri iskanju karizmatičnih kandidatk in kandidatov, ki bi bili prepoznavni po vsej Evropi ter bi uspeli pritegniti pozornost evropske javnosti, zvišati problematično nizko volilno udeležbo in na volitvah zagotoviti zmago proevropskih sil.

Na levosredinskem polu je zanimanje doslej izrazil devetletni komisar, Slovak Maroš Šefčovič. Omenja se tudi možnost, da bi evropski socialdemokrati za "spitzenkandidata" izbrali poliglota, Nizozemca Fransa Timmermansa, sedaj prvega podpredsednika komisije. Zunanjepolitične predstavnice unije Federice Mogherini pa ta tekma naj ne bi zanimala.

Pri razdeljevanju vodilnih položajev poskuša EU tradicionalno zagotoviti uravnoteženost med malimi in velikimi, mlajšimi in starejšimi članicami ter med ženskami in moškimi. Vodilno merilo, ki prihaja ob stopnjevanju evroskepticizma vse bolj do izraza, pa je predanost evropskemu projektu. A za uveljavitev tega merila morajo proevropske sile najprej zmagati na volitvah.

Bruselj, 04. septembra (STA)