c S

Sodba Vrhovnega sodišča RS v zvezi s posojilom v švicarskih frankih

24.07.2018 07:34 Pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti je možnost spremembe mesečne obveznosti za stranko ob spremembi menjalnega tečaja.

Gre za pomembno odstopanje od običajnega kreditnega razmerja in posledično dodatno tveganje za finančni položaj potrošnika v času trajanja kreditnega razmerja. Ob precejšnji devalvaciji domače valute se namreč kreditna obremenitev kreditojemalca, preračunana v domačo valuto, lahko bistveno poveča. Pri presoji, kolikšna je bila pojasnilna obveznost toženke glede tovrstnega kredita, je treba upoštevati, da je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli ni imel. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi, in da tožnika seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Informacije bi morale biti tožniku posredovane na način, da bi lahko v celoti razumel ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto. Pri tem ni relevantna le vsebina kreditne pogodbe, temveč tudi morebitne informacije in dodatna pojasnila, ki (ni)so bila tožniku posredovana med pogajanji, vključno z oglasi.

Šele če bi bilo ob ponovni presoji ugotovljeno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, bi bilo treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo Sodišče Evropske unije (presoja dobre vere toženke in obstoja morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank). Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila bi namreč vodila do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe. Nepošteni pogoj pomeni nedovoljeno pogodbeno vsebino, za katero ZVPot kot lex specialis izrecno določa sankcijo ničnosti. Če bi se torej izkazalo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti ali da je tožniku dajala zavajajoča zagotovila in pojasnila, in pri tem ravnala v slabi veri, ne bi šlo le za kršitev iz predsklenitvene faze pogodbe, ki na njeno veljavnost ne bi imela vpliva. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa bi se ugotovilo, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki pa ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera toženke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.

Celotno besedilo sodbe za naročnike >> VSRS Sklep II Ips 201/2017