Za takšno člansko funkcijo se to tudi zdi maksimalno obdobje, saj določena opravila postanejo rutinska in samoumevna, kar je po eni strani dobro in pomeni, da je član-ica že izkušena, dobro vpeljana, po drugi strani pa morda celo slabo, saj preveč utirjene stvari zakrivajo pogled onkraj »tirov« in rabi organ predvsem svežih moči in novih pogledov. Morda bi tudi štiriletna funkcija bila primerna, vsekakor pa ne manj od tega. Funkcija članstva v Visokem sodnem svetu na Portugalskem je bila tri leta in jo zdaj spreminjajo na štiri leta.
Se pa vsekakor zdi posrečeno pravilo kontinuitete polovici članstva, ki nadaljuje delo naprej. Plus tega je gotovo izkušenost »starih« članov, ki »nove« nekako uvajajo v delo, minus pa v tem, če bi jih »uvajali« predolgo.
Kaj mi je ostalo od teh let? Veliko, moram priznati, saj je bila izkušnja izjemno bogata. Tako v strokovnem kot osebnostnem smislu. Pred šestimi leti sem kandidiral, ker sem kot splošni pravni teoretik na nek način želel biti bliže pravni in predvsem sodni praksi. Lahko rečem, da po teh šestih letih slovenski sodni sistem poznam mnogo bolje kot prej. Kot sem že nekoč izjavil v nekem intervjuju, se mi po teh izkušnjam v Sodnem svetu slovensko sodstvo zdi bolj kakovostno in odgovorno, kot sem menil prej. Vsaj glede nekega splošnega občutka. Seveda sem tudi spoznal, kje so pomanjkljivosti, kaj bi se dalo še izboljšati. Mislim, da bi lahko zdaj, po tej izkušnji podal bolj konstruktivne predloge za izboljšave, kot sem jih bil sposoben prej. Seveda pa si nikakor ne domišljam, da se ne bi moral še veliko naučiti. Seveda še do veliko pametnejših in bolj razumnih dognanj pride v diskusiji z drugimi, kajti lasten razum je preveč zmotljiv, da ga, najpogosteje, medosebna diskusija ne bi mogla izboljšati.
Piko na i članstvu v tem organu pa je dala možnost sodelovati v evropskem združenju ENCJ, kjer sem v bistvu črpal epistemološko bistvo svojega najboljšega navdiha za delo doma. Še posebej se mi je utrnilo zavedanje, kar sem vedel sicer že prej, da je sodstvo »najmanj nevarna« veja oblasti in kako zlahka poseže vanjo neodgovorna politika, s kratkoročnimi cilji, pri čemer naredi nepopravljivo škodo. Pri tem mislim predvsem na razkroj turškega sistema delitve oblasti in na nevarne celice razkroja, ki so se pričele razraščati na Poljskem.
Po šestih letih četudi »častnega« udejstvovanja, ki seveda to ni, se človek tudi malce utrudi. Zato rabi nove projekte, da se osveži ter nabere novih moči. Z opravljenim delom sem večinoma zadovoljen. Mislim, da smo v tem mandatu storili veliko: vsaj nov zakon in novi prostori je tisto, kar imamo pokazati navzven. Seveda pa bi se dalo storiti še marsikaj več, a institucionalni okvirji so pač omejitve: pristojnosti so po eni strani začrtane zakonsko, po drugi strani pa gre za kolegijski organ, včasih z enajst različnimi mnenji. To vsekakor bremza učinkovitost, a ta organ ni bil ustanovljen zavoljo učinkovitosti, temveč predvsem zavoljo preudarnosti.
Nekaj pa bo v prihodnosti še treba postoriti: nujno bo treba vsaj polprofesionalizirati funkcijo predsednika-ce. Mislim na opravljanje poklicne funkcije vsaj polovični delovni čas, če že ne v celoti (npr. kot to velja na Slovaškem). Organ rabi vodjo, ki je tam prisoten-na vsak dan in ki vsebinsko vodi delo organa med sejami. Tako se bo gotovo še povečala operativnost in učinkovitost organa, še bolj izvajale obstoječe pristojnosti, pa tudi razvijale nove ideje in pristopi. Ob vedno večjih pristojnostih, ki jih ima ta organ, in morebiti ob prihodnjih novih, še pomembnejših, se zdi opravljanje funkcije častno oziroma nepoklicno, preveč naiven amaterizem. Ob vsem spoštovanju do pregovorno izjemnega delovnega angažmaja takšnih članov-ic.
Prepričan sem, da je sedanje stanje Sodnega sveta RS le neka točka v njegovem razvoju. Tako kot je tudi sodstvo v fazi razvoja. Vseskozi v različne družbene sisteme prihajajo novi ljudje z novimi idejami in tako je tudi prav, saj smo vsi nadomestljivi. Pri takšnih novih dotokih kadrov, ki nadomeščajo prejšnje, bo institucija rastla in postajala močnejša, če se bodo dobre stvari obdržale in slabe izboljšale. Delovati v smislu evolucije je družbeno modro, če so le razmere kolikor toliko znosne. Vem, to je lahko reči, a je tudi to veliko bolje, kot če se gremo revolucije v smislu brisanja z eno roko, kar je napisala druga, in obratno.
V slovenski demokratični družbi je sodstvo veja oblasti vseh nas. Vsi imamo pravico, strokovnjaki tudi dolžnost, tako kritike kot obrambe, ko stvari »zavijajo po svoje«. Pri tem smo lahko tudi neposredni, le da takšen svobodni govor ne postane vulgaren. Kot že rečeno, le v svobodni in spoštljivi komunikaciji bomo našli makro rešitve, ki bodo presegale lastno mikro pamet.
Pa srečno in uspešno delo, novi člani Sodnega sveta! Tudi v imenu ravno odšlih kolegov.
