Zdrav duh v zdravem telesu
lahko obstaja edino v zdravem okolju.
Petar Ivezič,
namestnik varuha človekovih pravic Črne gore
Praktično vsak dan v letu kaj proslavljamo. Dnevi so posvečeni številnim temam. Prav je tako, saj se vsaj takrat govori ter razglablja o težavah in rešitvah. Tako je tudi z okoljem. A vsako leto je tako, kot bi začenjali znova. Enake težave, polno idej, a malo rešitev.
Tokrat smo o njem razpravljali tudi v Skopju na 10. srečanju Združenja sredozemskih varuhov človekovih pravic (ang. Association of Mediterranean Ombudsmen – AOM), kjer sem vodila sekcijo z naslovom Varuh kot zaščitnik okolja.
V njej so svoje kritične poglede predstavili Abdelazis Benzakour, častni predsednik AOM in mediator Kraljevine Maroko, dr. Tamar Gvaramadze, prva namestnica varuha človekovih pravic Gruzije, Hilmi Jashari, varuh človekovih pravic na Kosovu, Zauro Valimammadli, vodja oddelka za mednarodno sodelovanje iz Azerbajdžana, dr. Jasminka Džumhur, varuhinja človekovih pravic Bosne in Hercegovine, Joaquim Pedro Cardos da Costa, namestnik varuha Portugalske, in posebni gost Mohamed Fajek iz Egipta.
V prispevkih so se dotaknili vode kot osnovne dobrine, ki mnogo ljudem še danes ni dostopna ali je zanje predraga, pa odlagališč odpadkov, ki ne le kvarijo lepoto narave, pač pa uničujejo okolje, kaznivih dejanj, ki se jih ne odkriva pravočasno in uspešno, premajhne uporabe pravnih poti pri državljanih, pa tudi pomanjkanja prepotrebne promocije in preventive, ki bi preprečila kurativo, saj je vedno za nekoga prepozna.
Vsi, ki so se oglasili v razpravi na to temo, so omenjali neurejenost na področju okolja in prepotrebno skrb varuhov. Podpisali smo celo Skopsko deklaracijo, ki zavezuje varuhe na področju socialnoekonomskih in kulturnih pravic, pa tudi okolja.
Kaj je torej številnim državam skupno prav na zadnjem področju? Zagotovo nevključevanje javnosti v okoljske zadeve, zlasti pri sprejemanju predpisov, pa hrup, smrad, onesnaženje kot posledica nesreč in industrije, ki pogosto ne poskrbi za zaščito narave in ljudi. Zato je naša osnovna naloga skrb za kakovostno življenje vseh generacij.
Med civilno družbo, nevladnimi organizacijami in ljudmi, ki to področje poznajo in spremljajo, je vsak dan mogoče zaznati nezaupanje do številnih državnih institucij, ki naj bi skrbele za okolje, še zlasti do inšpekcijskih služb in drugih nadzornih mehanizmov v mnogo državah. Očitki, da niso učinkoviti, se kar vrstijo.
Kljub temu, da je bila že davnega leta 2004 sprejeta Aarhuška deklaracija, praksa vsakdana ne kaže, da bi jo dosledno spoštovali. Vsi jo omenjajo, nanjo prisegajo, a pogosto tudi pozabljajo, čeprav je bila velikanski dosežek celotne mednarodne skupnosti, tako pri dostopu do informacij o okolju, udeležbi javnosti pri odločanju in možnosti uporabe vseh pravnih sredstev.
Vsako leto zavržemo 5000 milijard plastičnih vrečk, vsako minuto je prodanih milijon plastenk. Milijoni in milijoni plastike, ki konča marsikje, velik delež v naravi.
Kako zaživeti drugače, kako se otresti pogubnih razvad? Zagotovo je to velik izziv za vse nas. Ali smo pripravljeni končati preteklost, ki je pustila težko breme na okolju? Naučili smo se živeti na povsem sodoben in udoben način, ki nima stika z živo naravo. Nanjo se spomnimo, ko gorijo odpadki, ko nam neurja uničijo ves pridelek, odkrivajo strehe, poplavljajo domove. Takrat kličemo strokovnjake, obljubljamo spremembe, se zgražamo nad službami, ki ne delujejo. Vsaj ne dovolj dobro in hitro. Iščemo onesnaževalce in jih pribijamo na križ. Žal pa kmalu na te katastrofe pozabimo. Po dnevih in tednih iskanja odgovorov, zakaj se je zgodila okoljska nesreča, kdo je kriv in kdo bi jo lahko preprečil, zakaj je ni, kdo bo odgovarjal, kdaj bo zadeva pred sodiščem … pride nova zgodba in stara kar zbledi. Pozabijo se njeni akterji, nekateri se zamenjajo in ljudje se potolažijo. Vrnejo se v svoje udobno življenje in stare tirnice. Prepričani so, da je huda ura mimo, da spet lahko gojijo zelenjavo, obirajo sadje.
Vse več je takih, ki jim ni mar. Svinec v krvi otrok je še vedno velika težava, a skrbi le starše in šolnike, degradirana območja pa še kar kličejo po sanaciji. V Celju se vse to dogaja prepočasi in brez aktivistov nikoli ne bi bilo niti tako, kot je. Še vedno pa številne motijo prav ti borci. Ker menda iščejo podatke, opravljajo meritve, ki jih sami plačujejo, in se borijo z velikimi 'mlini na veter', ki jim dokazujejo, kako majhni so. Pa so res? Do kdaj?
Prihaja nova vlada in z njo novi ministri, zato lahko le ugibamo, kakšni bodo. Bodo morda zagovarjali industrijo kot gibalo napredka za vsako ceno ali bodo sledili tudi 72. členu ustave? Bodo zahtevali dosledno spoštovanje varnosti ljudi, tudi na področju okolja? Bodo na široko odprli vrata tujcem in jim gledali pod ali skozi prste?
Okolje je namreč le eno, ki nam ne bo več podarjeno. Zato bo Urad varuha še naprej k sebi vabil nevladne organizacije, da bo slišal njihov glas, nato pa ga strogo resno prenašal oblasti. Ta ne bi prišla na svoj položaj brez ljudi in njihove udeležbe na volitvah. Ali jo bodo izigrali? Vedno bodo ljudje, ki bodo mižali, in taki, ki bodo budni. Sledimo tem drugim.
