V bistvu konceptualno rahljanje političnega prostora že zdavnaj ni samo slovenska posebnost. Tudi vztrajno bežanje volivcev od javnih zadev ne. Prav tako ne pavperizacija javne razprave. Prevladuje protestni odnos. In to v kontekstu, v katerem je polje političnega, skorajda demokratično možnega čedalje ožje. Zaradi preteklih napačnih odločitev, ki so državam nataknile ekonomsko zanko okoli vratu, ki jo splet transnacionalnih okoliščin in igralcev le še zateguje.
V bistvu je bila pravkar minula kampanja povsem prazna. Razen politike strahu: z Janšo ali proti njemu, niso bile odprte nobene velike teme, izostale so dobre ideje, kar ob ponudbi političnih veljakov in veljakinj tudi ni prav nobeno presenečenje. Toda ponudba največkrat sledi povpraševanju. In – kot smo že neštetokrat prežvečeno zapisali – vsak narod ima pač tako oblast, kot si jo zasluži.
Ne le Slovenci. Tudi Nemci. Potem ko se predvolilna pričakovanja niso uresničila; ko se povolilna geometrija ni izšla, so pristali pri stari zlajnani veliki koaliciji. Ta bo uspešno vladala, dokler bodo gospodarske razmere naravnost fantastične. Kaj se bo pripetilo, ko pride kriza, je zelo težko vprašanje, ki ga podzavestno nemška javna sfera kar odganja. Pri tem pa se je povsem sprijaznila s pojavom in porastom AFD, ki obeta. Obeta v slabih časih. Zlasti njen podmladek, ki bo naredil vse za postopno odmrtje EU in evra.
Prav tako imajo zasluženo oblast tudi Italijani. Desni populisti bodo vladali z levimi. Vse v imenu anti-establishmenta, pa spet malo proti EU in še bolj proti evru. Ta zadnji se vse bolj ponuja kot krvnik južnoevropskih držav, ki brez svoje valutne manipulacije nikakor ne morejo (z)držati konkurenčnega boja globalnega sveta. Ampak, kot smo lahko slišali, najprej Italijani. Šele nato vse ostalo. Zveni neverjetno domače.
Enako je v Španiji odstrelilo vladavino ljudske stranke. Tiste, katere predsednik je, prek represivnih organov seveda, pretepal Katalonce z referendumskimi lističi v rokah. Sedaj se je utopil v lastni korupcijski aferi. Nasledili so ga socialisti. Vsem pa je bolj ali manj jasno, da je trenutna politična konstelacija neobstojna in da bodo kmalu potrebne nove volitve.
Rezultat na njih pa bo najbrž spet tak kot v Sloveniji. Bolj kot volimo, bolj kot spreminjamo poslanski ustroj v parlamentu, manj se spremeni. LDS še vedno živi. Le da so njene nekdanje frakcije zdaj pač v lastni strankarski podobi. Slovenske pomladi sicer ni več; je pa SDS dosegla tisto, kar je želela. Primat na tem političnem polu. Vsi, ki še eksistirajo na njem, so le izvedba bis. Predvsem po lastni krivdi. Spet pa je tu SNS, in, seveda, Desus, ki je zdaj osvobodil še Ljubljano. Če hočete delati kariero, pa izberite Levico. Ta je naš obet za prihodnost.
V tej zgodbi se je sicer najbolje obnašati slovensko. Večina državljank in državljanov to ve in tudi zvesto prakticira. Obstajajo pa tudi izjeme. In njihova izjemnost je iz volitev v volitve bolj izjemna. Tudi to je veliko. Gotovo več kot le slaba tolažba.
