Zakaj le, ko pa ravno tisti "brez dlake na jeziku", z baklo v rokah ... privabljajo mlado in staro. Vzbujajo pozornost, ker si preprosto upajo. Morda bi lahko dosegli enak učinek s strpnimi in modrimi mislimi, a počasneje in težje. Vsi pa hitimo, ker je jutri skoraj tu. Zato moramo biti že danes zelo glasni. Res?
Modrec je vedno zamišljen, ker nenehno razmišlja.
Zato malo ve. Njegovi kratki odgovori so dvomljivi,
kar je dobro, saj prisilijo človeka, da razmišlja,
kar je slabo, ker je razmišljanje vzrok za nerazumevanje.
Zato je modrec vedno zamišljen.
(Rudi Kerševan)
V življenju se vse, kar imamo, lahko zelo hitro spremeni. Rodi se nam otrok ali vnuk, ki bo usodno zaznamovan s kromosomom več, hudo gensko napako ali bo gej, lezbijka, transseksualen, HIV-pozitiven ... Naš otrok spozna partnerja, ki ne bo iste polti, soseda se poroči z beguncem, ostanemo brez službe in denarja, ne moremo plačevati računov, končamo na cesti in v pro bono ambulanti. Naše versko prepričanje začne motiti soseda, križ na verižici delodajalca, naša invalidnost mimoidoče. Še in še je možnosti za usodni zaplet v življenju. Sledijo lahko verbalni napadi, ustrahovanje, mobing, na spletu beremo, naj izginemo, od koder smo prišli, naj se poistovetimo z večino, naj "tulimo v isti rog ", sicer ... Kaj narediti, da ne bo tako?
Spet smo praznovali dan boja proti homofobiji, transfobiji, bifobiji in nestrpnosti na podlagi katerekoli osebne okoliščine. Je to dovolj? Lahko tak dan karkoli spremeni? Sama po sebi zagotovo ne. Treba je spoznavati drugačnost in drugačne. Se poučiti in prisluhniti, tudi težavam, ki jih ti ljudje imajo, in jih povprašati, kako naj ravnamo.
Oni dan smo to storili v Uradu Varuha. Potem ko sem v "lahkotnem" intervjuju pred dnevom žena in mater ženskam in moškim pridala nekaj tipičnih lastnosti, povsem nenamerno, so se oglasili. Tisti, ki menijo, da ni tipičnih lastnosti, da ne sme biti stereotipov o tem ali onem spolu. Pa smo jih povabili na odkrit pogovor in se poslušali.
Tu je le nekaj primerov, s katerimi se pri delu srečuje naš urad.
Da smo občutljivi do pobudnikov, ki jih ta ali oni državni organ s svojimi ravnanji prizadene, kaže tudi naš odziv na spremembo spola in posledično potrebo po spremembi imena v predhodnih spričevalih. Na Urad Varuha človekovih pravic RS (Varuh) se je obrnil pobudnik, ki je po zaključku srednje šole spremenil spol in osebno ime, nato pa želel pridobiti spričevalo, ki bi izražalo njegovo dejansko identiteto. Srednja šola se je z vprašanjem obrnila na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki je dalo pojasnilo, da zaradi določb pravilnika o šolski dokumentaciji ni mogoče izdati nove javne listine o učnem uspehu ter da naj pristnost spričevala izkazuje s priložitvijo odločb upravne enote o spremembi spola in imena.
Pobudnik je navajal, da so mu zaradi takšnega stališča kršene pravice. Opozoril je, da formalno gledano nima nobene izobrazbe, saj z veljavnim imenom in priimkom nikoli ni bil vpisan v nobeni šoli. To mu predstavlja težave pri iskanju zaposlitve, saj se spričevala o pridobljeni izobrazbi ne ujemajo z njegovim imenom in priimkom. Ponižujoče se mu zdi, da mora zato pojasnjevati intimne podrobnosti iz svojega življenja. Menil je tudi, da je zaradi svoje osebne okoliščine, ki se razkrije ob dokazovanju istovetnosti, pri kandidiranju na delovno mesto lahko zavrnjen.
V dopisu, naslovljenem na ministrstvo, smo zavzeli stališče, da se navedbe pobudnika kažejo kot utemeljene. Menili smo, da ima določba tretjega odstavka 19. člena Pravilnika o šolski dokumentaciji v srednješolskem izobraževanju diskriminatoren učinek za osebe, ki so si po prejemu javnih listin o učnem uspehu spremenile spol, saj določa, da se v listinah, izdanih pred spremembo podatka v evidenci (tudi v matični knjigi), podatki ne smejo popravljati, spreminjati oziroma dopolnjevati. Dodatno smo ministrstvo opozorili, da je sprememba spola občutljiv osebni podatek, ki spada v najintimnejši krog posameznikove zasebnosti, varovane v okviru 35. člena Ustave RS, pa tudi citirali določbo 170. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da če lahko pravna dejstva (dogodki, pravni posli itd.) vplivajo na spremembo tistega, kar je potrjeno v javni listini, je potrebno za potrebe dokazovanja priskrbeti novo javno listino. Ministrstvo nam je sporočilo, da so mnenje o možnostih za izdajo novega spričevala spremenili in lahko prizadeti na šoli pridobi dokument, ki bo izražal njegovo dejansko identiteto. Torej — pozitiven premik.
Ukvarjali smo se tudi s slepimi, ki imajo ob sebi pse vodiče. Pisala nam je pobudnica, ki je problematizirala, da ji v trgovino v Ljubljani niso dovolili vstopiti z njenim psom — vodičem slepih, čeprav je imel pripadajočo oprsnico z vodilom in vsemi oznakami. Kmalu po tem pa nas je seznanila, da umika svojo pobudo, saj v stiku z omenjeno trgovino že iščejo rešitev. Že pred desetimi leti smo poročali o zelo podobnem primeru, ko je bil slepim osebam s psom vodnikom prepovedan vstop v lokal. V prvi vrsti je skrb vzbujajoče, da do tovrstnih primerov očitno še vedno prihaja, čeprav preprosto ne bi smelo.
Že nekaj časa pa se Urad Varuha ukvarja tudi s problematiko sistemske diskriminacije študentov invalidov. Invalidi imajo »pravico do ustreznih prilagoditev pri vključevanju v vzgojni, šolski ali študijski proces in pravico do primernih prilagoditev šolskega oziroma študijskega procesa individualnim potrebam invalida«. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je napovedalo, da naj bi bila izhodišča za nov celovit Zakon o visokem šolstvu (ZVis), ki bo sistemsko urejal pravice študentov invalidov v zvezi s študijem, pripravljena konec januarja 2017, žal pa to vprašanje še vedno čaka na ustrezno rešitev. Tudi nedorečenost Zakona o urejanju položaja študentov je s tega vidika razočaranje, saj ne rešuje dveh pomembnih področij pravic študentov invalidov, to sta možnost podaljšanja statusa študenta invalida ter zagotavljanje prevozov študentov invalidov.
Kako živijo Romi in kako njihovi sosedje? Kaj narediti za strpno sobivanje? Varuh že leta zatrjuje, da pravna in komunalna neurejenost romskih naselij ogrožata uresničevanje človekovih in posebnih pravic romske skupnosti oziroma njenih pripadnikov na eni strani ter tudi uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin državljanov, ki živijo v okolici takšnih romskih naselij, na drugi strani — tako da se lahko oboji upravičeno čutijo prizadete v svojem dostojanstvu, osebnostnih pravicah, lastninski pravici, enakosti pred zakonom in navsezadnje tudi v zaupanju v pravno državo.
Varuh vztrajno ugotavlja in priporoča državnim organom in organom lokalnih oblasti, da jim zagotovijo dostop do pitne vode in komunalno opremljenost, nujno za ureditev sanitarij, dostop do električne energije v nelegalnih romskih naseljih ter da se resno lotijo uresničevanja pravice romskih otrok do izobraževanja. Vselej, kadar niso zagotovljeni temeljni pogoji bivanja in gre za kršitev temeljnih človekovih pravic, a je iz ravnanja občine razvidno, da kršitve ne namerava odpraviti (razlogi so različni in včasih povsem sprejemljivi), bi morala uresničevanje človekovih pravic zagotoviti Vlada RS. Umika države tu namreč ne sme biti. Seveda pa je nujno tudi spoštovanje dolžnosti, ne le iskanje pravic. Organi odkrivanja in pregona ter sojenja morajo v primeru kaznivih dejanj posameznikov vedno primerno hitro in učinkovito odigrati svojo vlogo. Le tako bo omogočeno sobivanje različnih ljudi.
Kaj pa verujoči in neverujoči? Se znamo pogovarjati, sprejeti različnost ver in prepričanj, ne da bi drugače misleče žalili, uničevali verske simbole? Uživanje vseh pravic je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na osebne okoliščine, tudi glede na vero. Varuh je bil večkrat v zgodovini delovanja obveščen o primerih skrunitve kapelic ali cerkva za opravljanje verskih obredov različnih verskih skupnosti. Ti objekti so pogosto tudi kulturni spomeniki. Običajno jih storilci poškodujejo ali popišejo z grafiti in izražajo nestrpnost na verski podlagi. Takšna dejanja vedno obsodim, saj gre za vandalizem. Pa ne le to, gre za spodbujanje verskega sovraštva in nestrpnosti ter teptanje človeškega dostojanstva. Prizadeta ni le verska skupnost, temveč vsi, ki si prizadevamo za spoštljiv odnos do vseh ljudi, ne glede na njihovo versko prepričanje ali drugo osebno okoliščino. Temeljna pravica vsakogar namreč je, da svobodno, bodisi sam ali skupaj z drugimi, zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje. Verski objekti so osrednji prostor svobodnega izražanja vere, zato lahko tovrstna dejanja predstavljajo obliko napada na svobodo izražanja veroizpovedi.
Nestrpnosti vseh vrst se žal manifestirajo tudi na športnih igriščih, ki bi morala biti kraj častnega športnega dogodka in poštene igre. Tako pa so prostor nebrzdanega izražanja vsakovrstnih predsodkov, stereotipov, sovražnosti in celo rasističnih stališč. Večina gledalcev nogometnih tekem in drugih športnih dogodkov si resnično želi uživati v merjenju moči med športniki in njihovimi klubi, brez strahu pred nasiljem ter v varnem in prijetnem okolju. Zato morajo navijači in njihovi klubi ter športne in druge oblasti storiti več, da se zagotovijo razmere za strpnost, spoštovanje drugih, ki niso »naši«, in za odpravo vseh vrst sovražnosti. Naj zmaga boljši, in to je treba preprosto sprejeti pa tudi dosledno spoštovati.
