Vabi-sabi izhaja iz budističnega pojmovanja treh eksistenčnih vidikov - nestalnosti, trpljenja in praznine oziroma odsotnosti lastne narave - in zenovske filozofije. Ideal slednje je stanje brez vnaprejšnjih pričakovanj in sodb, v katerem imajo prednost radovednost, začudenost in zainteresiranost. Z estetskega vidika vključuje asimetričnost, robatost, preprostost, ekonomičnost, skromnost, intimnost in čislanje genialne celovitosti naravnih objektov in procesov, recimo v arhitekturi in dizajnu v podobi skromnih lesenih poslopjih ali nenavadnih čajnih skodelicah, čuti pa se tudi v preostali umetnosti, na primer v poeziji. Na takšen biofilni način bi bilo priporočljivo dojemati celotno življenje, kajti le tisto, kar ni brezhibno in večno, je resnično lepo, ker je podobno naravi, saj veličastnost tiči predvsem v lišajih in ne zgolj v simetričnih fraktalih. Ali kot je pojasnil pisatelj in velik poznavalec vabi-sabija Richard Powell: "Nič ne traja, nič ni dokončano in nič ni perfektno."
Toda bržkone ni pretirana ugotovitev, da smo visoko šolani ljudje zlasti v severni Ameriki in Evropi obsedeni s popolnostjo ali vsaj nadpovprečnostjo, s pehanjem za denarjem, uspehom in družbenim ugledom, kar nam onemogoča čuječnost in vsrkavanje posamičnega trenutka, ki obstaja le zdaj in se ne bo ponovil: iči-go iči-e. To nemara še bolj velja za pravnike, ki hočemo že med študijem blesteti z najboljšimi ocenami in se odgnati kvišku v karierno stratosfero, pisati briljantne (pri)tožbe, sodbe, pogodbe in znanstvene članke, zmagovati na sodiščih in pobirati gmotne nagrade in lovorike nečimrnosti. Hkrati nam neznansko parajo živce zanemarljive praske na črnem luksuznem avtomobilu, razpokan hišni omet, luknjičasti zakoni, porjavela trata, razmetana klet, dvoumne odločbe, bedasti sogovorniki, tečni sosedje, starostne pege, porumeneli zobje, prhljaj na ramenih, osiveli in razredčeni lasje, ovenela koža, povešene zadnjice in prsi, odvečna telesna tolšča in slične banalnosti, ki dajejo navidezno težo namišljeni realnosti.
Ampak kot pravita Héctor García in Francesc Miralles, je ključna sprijaznitev, da nekaterih stvari ne moremo imeti pod nadzorom, kar še posebej velja za minevanje časa, staranje, poslavljanje in vse naravne metamorfoze. Raje se posvetimo sedanjosti in uživajmo v vsakem edinstvenem utrinku, pri čemer bo vsakemu v pomoč njegov ikigaj, sreča večne zaposlenosti. Harmonija lahko zazveni tudi v kakofoniji in sanjski odblesk zasveti v kubizmu in nadrealizmu in labirinti in blodnjaki so morda vznemirljivejši od označenih poti, kar je svojevrstna parodija na vsiljeni idealizem in konformizem. Življenje je mnogo bolj jazz in improvizacija kot Bachove matematične fuge, tokate, preludiji in kantate, pri čemer je edino popolno pravilo tisto, da nič ne more biti popolnoma objektivno pravilno, ker so vsa merila vsaj malce subjektivna.
Če nam potemtakem zmrzal oskruni oljko, nikar ne obupajmo nad njenim betežnim videzom in jo ne požagajmo, temveč jo le pogumno obrežimo, pa nas bo že naslednjo jesen zopet razveselila s čudodelnimi plodovi. Bivanjski umetniki bomo postali šele takrat, ko bomo zmogli udejanjiti molitev, da naj nam bog nakloni troje: moč, da sprejmemo tisto, česar ne moremo spremeniti, pogum, da spremenimo tisto, kar lahko spremenimo in modrost, da razlikujem to dvoje.
Nekoč sem kot zoreči učenec duhovnosti poskušal prezgodaj zabeležiti svojo nevednost, zbeganosti, spoznanja, dejanja, opustitve in izkušnje v drobni knjižici Nismo rojeni le zase (Libris, 2010), v kateri se nekajkrat sklicujem na strokovnjaka za pozitivno psihologijo Tala Ben-Shaharja, ki je zaslovel po svojih izjemno obiskanih predavanjih o sreči na Harvardu. V knjigi Sreča je v tebi (Karantanija, 2008, glej tudi kolumno) je srečo opredeli kot splošno občutenje ugodja in smisla, pri čemer ugodje izhaja iz pozitivnih čustev ob doživljanju trenutne “koristi” tu in zdaj, denimo med prebiranjem zanimive knjige, pisanjem, poučevanjem, muziciranjem in telovadbo, smisel pa iz cilja, torej iz prihodnjega dobitka naših dejanj, na primer ljubezni, družine, domovine in poklica. Ben-Shahar se sprašuje, zakaj toliko ljudem kljub nezaslišani ravni materialnega bogastva grozi čustven bankrot, podobno kot Viktor Frankl opozarja na eksistencialni vakuum, Piero Ferrucci na globalno ohlajanje medčloveških odnosov in David Goleman na sedanjo dobo melanholije. Večina posameznikov svoja življenja preživlja v tihem obupu, čeravno so navzven morebiti družabni, uspešni in zadovoljni. Zato nam ponuja “hamburgerski” model sreče, ki ga sestavljajo štirje arhetipi: podganji dirkač, hedonist, nihilist in srečnež.
Podganji dirkač ne zna uživati v trenutnem opravilu, tem, zato vseskozi drvi skozi življenje, hlasta po uspehih in sleherni doseženi cilj nadomešča z novim. Živi v upanju, da bo srečen v prihodnosti, ko bo dosegel končni cilj, a si noče priznati, da ta ni nikoli dokončen. Nešteti so primeri zelo uspešnih ljudi, ki so zabredli v depresijo ali se vdali alkoholu in drogam, ker niso nikdar priplezali na namišljeni vršac, ki bi jih osmislil.
Hedonist živi v sedanjosti in uživa kjerkoli, kadarkoli, karkoli in s komerkoli, toda ni sposoben čutiti trajne izpolnitve, nihilist pa je priklenjen na preteklost in je popolnoma obupan nad tem, da bi mu uspelo najti srečo.
Pod sijočim soncem pa je rojen srečnež, saj pozna odgovor na vprašanje, kako je lahko srečen zdaj in v prihodnosti, in zna živeti danes in za jutri ter uživa življenje. Sreča ne pomeni, da dosežemo vrh(unec), niti da brezciljno plezamo po gori, temveč je izkustvo vzpenjanja proti cilju v sedanjosti iz preteklosti za prihodnost, je pot, dobro opravljeno delo in topla naklonjenost sočloveku.
Iz perspektive doseganja popolnosti Tal Ben-Shahar dodaja naštetim kategorijam osebnosti še dve, in sicer perfekcioniste in optimaliste (The pursuit of perfect: how to stop chasing and start living a richer, happier life, McGraw-Hill, 2009), o čemer sem pred dobrimi osmimi leti na tem mestu že poročal, a pravijo, da je ponavljanje mati modrosti, zato mi dovolite osvežitev zapisanega. Oba izraza očitno izhajata iz latinščine: prvi iz besede perfectio oziroma perficere, ki pomeni izpopolnjevanje, dovršitev, popolnost ali dovršenost, drugi pa iz optimus, ki označuje najboljše, najbolj primerno ali ustrezno. Zanimivo je, da ima isto poreklo tudi beseda optimist, s katero opisujemo osebo, ki gleda na vse le z dobre plati in vedno pričakuje ugoden izid. Njegovo ključno sporočilo je, da se moramo naučiti sprejemati neuspeh, drugače se ne bomo nikoli uspešno (na)učili oziroma naučimo se učiti na napakah: We either learn to fail or we fail to learn.
Bistvena razlika med perfekcionistom in optimalistom je v tem, da prvi odklanja resničnost, drugi pa jo sprejema. Michael Jordan je recimo zgrešil več kot 9000 košev in izgubil skoraj 300 tekem, kar šestindvajsetkrat pa se mu je ponesrečil odločilen met. Abraham Lincoln je do svojega petdesetega leta starost vseskozi doživljal politične poraze in je večkrat izgubil domala na vseh možnih volitvah, od državnega parlamenta do senata in kongresa, preden je naposled postal ameriški predsednik.
Perfekcionist ima pred seboj le končne destinacije, do katerih naj bi vodila popolnoma ravna avtocesta. Kot trmasti maratonec brezglavo dirka skozi življenje in se ne zna resnično razveseliti uspehov, kajti doživlja jih zgolj mimogrede, kot zbiratelj svoje trofeje, s hipnim veseljem in istočasno hrepenečo praznino. Verjame zgolj v zmago, ker zanj velja pravilo vse ali nič oziroma po ameriško, ni najbolj pomembno, da zmaga, marveč je to edino, kar šteje. Sleherno kritiko jemlje kot osebno katastrofo, zato je venomer obrambno nastrojen, pikolovski, neprizanesljiv do sebe in okolice ter izgubljen v začaranem krogu samopoveličevanja in samopotrjevanja. Perfekcionist je podoben Sizifu, ki z velikim naporom pririne skalo od vznožja do vrha hriba, potem pa se mu zopet zakotali v dolino. Posledice se kažejo v zagrenjenosti, slabem apetitu, depresiji, seksualnih zapletih, alkoholizmu in zasvojenosti z mamili, kar se pogosto konča s samomorom.
Perfekcionizem praviloma povzroča depresijo in lahko marsikaterega dijaka, športnika, umetnika, znanstvenico, manekenko in domala kogarkoli, celo pravnika spelje na rob samomorilskega brezna. O tem je odkrito spregovoril najuspešnejši plavalec vseh časov Michael Phelbs, ki je danes javno hvaležen, da si ni vzel življenja. Težave so izginile, pravi, ko je spoznal, da je v redu, če ni vse v redu: It’s OK to not be OK.
Drugačen pa je optimalist, ki razume Voltaira, da je popolnost sovražnica dobrega. Je prilagodljiv in zdrav perfekcionist, ki zna prenesti in aktivno sprejeti poraze ter boleča čustva in upošteva Senekovo spodbudo, da je nesreča priložnost za krepost: calamitas virtutis occasio est. Optimalistovo popotovanje je kot nepravilna spirala, pri čemer ga bolj zanimajo poti in postanki kot cilji. Teče kot šprinter, ki je sicer hiter in eksploziven, a si pogosto oddahne, kot Odisej je odprt za sugestije in se znajde v vsaki okoliščini. Išče dobro namesto slabega, zna ljubiti, neguje prijateljstvo, zlahka oprošča, je dinamičen in razmišlja kompleksno. Vse počne z gorečnostjo in veseljem, zato ne verjame, da lahko obrodi sadove le trdo delo, temveč mu je ljubša življenjska filozofija, da uživanje v delu podvoji storilnost. Ceni preproste reči in je zadovoljen z ravno pravšnjim, zadosti dobrim življenjem, zato ne hlasta po boljšem. Optimalist zna biti hvaležen, saj verjame Ciceronovim besedam, da hvaležnost ni le največja vrlina, temveč mati vseh ostalih.
Optimalist pozna pravilo 80/20, ki ga pripisujejo italijanskemu ekonomistu Vilfredu Paretu, namreč da 20 odstotkov prebivalstva določene države poseduje 80 odstotkov celotnega nacionalnega bogastva, da 20 odstotkov strank prinaša 80 odstotkov zaslužka podjetja, da z 20 odstotki napora dosežemo 80 odstotkov želenih rezultatov … Znameniti bankir John Pierpont Morgan je nekoč dejal, da je zmožen enoletno delo opraviti v devetih mesecih, nikakor pa ne v dvanajstih. Optimalist se takisto uči od starejših in je skeptičen do Oscarja Wilda, ki je nekoč pikro pripomnil, da se mladost zapravlja za mlade. Tudi ostarela gospa je lahko mladostna, če seveda to hoče, marsikateri dvajsetletnik pa žal deluje kot bolehen, zlovoljen in godrnjavi starec.
Za razliko od perfekcionista si optimalist dovoli biti človeški, zna rekonstruirati katerokoli situacijo in jo pogledati v širši perspektivi. Rad se ima, toda ne narcisoidno, zato je sposoben ljubiti tudi druge, trpljenje pa doživlja kot priložnost za osebnostno rast.
Pravniški optimalist je recimo navdušen nad preprosto vseobsežnostjo 2. člena ustave (“Slovenija je pravna in socialna država”), konciznim prvim odstavkom 131. člena obligacijskega zakonika, ki uteleša bistvo odškodninskega prava (“Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde”) ali 7. paragrafom nekdanjega občega državljanskega zakonika, ki je izrecno narekoval uporabo naravnopravne razlage (“Ako ostane praven primer še dvomljiv, mora se odločiti glede na skrbno izbrane in dobro preudarjene okolnosti po naravnih pravnih načelih”). Za razliko od perfekcionistov in pesimistov, ki se zmrdujejo nad potencialnimi vrzelmi v citiranih določbah, bi optimalisti takšne normativne kalupe raje zapolnili z najžlahtnejšo konkretno, etično in judikaturno vsebino. Bistvo kozarca ni v njegovi praznosti ali polnosti, marveč v funkcionalnosti, da drži tekočino.
Fizikalno gledano je brezhibni red obstajal le trenutek pred velikim pokom, odsihdob pa se vseskozi povečuje nered, vse stvari pospešeno težijo k entropiji, kot se širi vesolje. Se pravi, da smo vsaj še za sto milijard let paradoksalno ujeti v proces naraščajoče nepopolnosti znotraj perfektne samodejne celote, zato je bržkone sleherna nepopolnost zgolj subjektivna ali kolektivna miselna utvara.
Če bi bila popolnost mogoča, ne bi bilo potrebe po ljubezni, ki je mnogo več kot golo čustvo, saj vznikne iz človekove nepopolnosti, različnosti in nenehnega hlepenja po odpuščanju ter opogumljanju med iskanjem manjkajoče polovice, da bi se izpopolnil v celoto. Zategadelj ni nič ni narobe, če smo občutljivi, ranljivi, bolni ali poškodovani, dokler smo sposobni ljubiti sebe, soljudi in vso (ne)živo prirodo. To je smisel vseh smislov, vabi-sabi, zato se je smiselno optimalno radostiti življenja ne glede na njegove variacije, malverzacije, udarce in mutacije.
