c S
IZ SODNE PRAKSE: Ugotavljanje izgubljenega dobička 25.04.2018 07:10 Izgubljen dobiček je tisti dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Pri izračunu izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki je bil ustvarjen do škodnega dogodka, pa tudi fiksni stroški (kot je amortizacija), saj predstavljajo del celotne dejavnosti gostinskega lokala ter se nanašajo na pravne posle, s katerimi je oškodovanec računal, da bo ustvaril dobiček.

Na parceli tožene stranke ob glavnem pomolu mestnega pristanišča je od leta 1998 obratoval montažni gostinski lokal tožeče stranke, ki pa je bil 9. junija 2008 odstranjen na podlagi upravnega akta inšpekcijskega organa tožene stranke. Upravno sodišče je sicer odločbo inšpekcijskega organa v upravnem sporu odpravilo, vendar je že pred tem prišlo do izvršitve upravne odločbe v izvršilnem postopku. Stanje pred odstranitvijo objekta ni bilo vzpostavljeno. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povrnitev navadne škode in izgubljenega dobička, ki naj bi ji nastala zaradi odstranitve lokala. Sodišče druge stopnje je potrdilo stopnjo sodišča prve stopnje, s katero je le-to toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 30.117,23 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, preostanek navadne škode v višini 64.182,77 evrov in izgubljenega dobička v višini 877.514 evrov pa zavrnilo. Zoper tako odločitev je tožena stranka vložila revizijo.

Vrhovno sodišče je s sodbo št. III Ips 79/2016 z dne 13. marca 2018 presojalo sporno višino prisojene odškodnine. Za ugotovitev zmanjšanja vrednosti lokala je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca gradbene stroke za ugotovitev vrednosti lokala pred in po odstranitvi ter izvedenko finančne stroke, s pomočjo katere je ugotavljalo izgubljeni dobiček tožeče stranke. Višino navadne škode, ki je tožeči stranki nastala z odstranitvijo lokala, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tako, da je od vrednosti postavljenega objekta odštelo vrednost tistega, kar je po odstranitvi od njega ostalo. Glede izgubljenega dobička pa je presodilo, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, saj je že pred škodnim dogodkom poslovala z izgubo.

Vrhovno sodišče je odločilo, da sta nižji sodišči pravilno presodili, da v predmetni zadevi tržni pristop vrednotenja ni primeren ter da je treba enak pristop za izračun škode uporabiti ob izračunu vrednosti gostinskega lokala pred odstranitvijo kot tudi za izračun njegove vrednosti po odstranitvi. Tožeča stranka ne more uspeti s trditvami, da je treba uporabiti stroškovni način za izračun vrednosti lokala pred odstranitvijo in tržni pristop, ki je zanjo bolj ugoden, za izračun vrednosti lokala po odstranitvi. Izbira metode mora biti namreč enotna za ocenjevanje obeh vrednosti. Ker je bil gostinski lokal tožeče stranke specifičen, saj je bil izdelan izključno za njene potrebe, je uporaba stroškovne metode za izračun višine nastale navadne škode bolj primerna.

Vrhovno sodišče je prav tako zavrnilo revidentkin očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča izgubljen dobiček ugotavljali le do leta 2014 namesto do 2019 ter da sta napačno ugotovili višino izgubljenega dobička. Ker sta sodišči ugotovili, da izgubljenega dobička tožeča stranka ne bi ustvarila do leta 2014, sta na podlagi enakih izhodišč ugotovili, da ga ne bi ustvarila tudi med leti 2015 in 2019. Revizijski očitek tako ni utemeljen.

Glede višine izgubljenega dobička je revizijsko sodišče, tako kot nižji sodišči, upoštevalo dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tako tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). Ob tem sta sodišči prve in druge stopnje preverili vse metode, po katerih je izvedenka poskušala ugotoviti višino zatrjevanega izgubljenega dobička. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom daljše obdobje poslovala z izgubo. Ker za obdobje pred škodnim dogodkom ni bilo mogoče ugotoviti poslovanja z dobičkom, kar bi po normalnem teku stvari lahko kazalo tudi na bodoči dobiček, in tudi ne obstoja posebnih okoliščin (tretji odstavek 168. člena OZ), sta sodišči pravilno zaključili, da izgubljenega dobička ni mogoče ugotoviti z zadostno stopnjo verjetnosti. Iz preteklega poslovanja tožeče stranke izhaja, da ni poslovala z dobičkom, tudi rekonstrukcija poslovanja, ki bi nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka, v obravnavanem primeru ne daje podlage za zaključek, da bi tožeča stranka v prihodnosti poslovala z dobičkom.

Pri izračunu izgubljenega dobička sta nižji sodišči pravilno upoštevali fiksne stroške, kamor sodi tudi amortizacija. Načeloma sicer drži, da se ti stroški pri izračunu izgubljenega dobička ne upoštevajo, saj ne nastanejo zaradi škodnega dogodka, ampak so rezultat celotnega poslovanja. Navedeno je relevantno v primerih, ko zaradi škodnega dogodka odpade uresničitev enega oziroma nekaterih pravnih poslov, v zvezi s katerimi je oškodovanec računal, da bo ustvaril dobiček. V konkretnem primeru pa je celotno poslovanje z gostinskim lokalom tožeče stranke že pred škodnim dogodkom povzročalo izgubo, škodni dogodek pa je prav tako vplival na celotno poslovanje z lokalom. Fiksnih stroškov poslovanja zato v tem primeru ni mogoče enostavno izločiti in jih šteti za irelevantne. Predstavljajo namreč del celotne dejavnosti gostinskega lokala, prav tako pa naj bi po trditvah tožeče stranke prenehanje celotne dejavnosti zaradi škodnega dogodka povzročilo škodo.

Zaradi vsega navedenega je vrhovno sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč