Teoretična psihoanaliza pojasnjuje, da je največ resnice v tistem, kar je nezapisano ali neizgovorjeno. Politična teorija pojasnjuje, da sta molk in pasivnost lahko najglasnejši državljanski protest. Kaj pa v pravu?
In poezija … Na primer. Postaviti v poeziji besedo nekam le za to, da se oddahnejo človekova nevednost, neznanje, nesposobnost in netalentiranost, ali pa občutek nečimrnosti, prevzetnosti … misleč, da lahko z besedami počneš, kar te je volja, ker so pač besede tvoje in je tvoj načrt za razvrščanje besed in opisovanje pojmov. Ali ni to višek izrazne primitivnosti?
Govorjenje, tudi pisanje, je ustvarjanje glasbe, ritma, melodije - z besedami. Tako, kot ima vsak glasbeni inštrument svojo barvo glasu, ima tudi vsak fonetični proizvajalec besed svojo barvo glasu. Tudi v pisanju so besede obarvane v skladu z značajem proizvajalca besed. V literaturi. V poeziji. Pa v pravu?
V poeziji morajo imeti besede in celo samo črke značaj malih boginj. V poeziji lahko ena sama beseda nadomešča znanstveno razpravo, odkritje, traktat. Povezava besed odpira človeški miselni kozmos sanj in razodetij, za kar so v prozi potrebne megalomanske razprave. Poezija je miselni alpinizem v strmem ostenju, kjer mora biti vsak gib premišljen, do popolne natančnosti preračunan. Napaka rodi neumnost v početju in padec v globino. V navpični steni ne moreš kriliti z rokami, premetavati udov na vse strani in stopati v praznino.
V poeziji. Tam te mora biti pred vsako besedo strah. Do besed moraš imeti strahospoštovanje. Ne smeš jih zlorabljati za nepomembnost, za to, da so pač in enostavno tam, kjer je prostor še prazen, čeprav ničesar ne povedo; ne tebi, ne bralcu-naslovniku. V poeziji mora biti beseda skoncentrirana energija notranje, skoraj kozmične sporočilnosti. V poeziji moraš besedo zavarovati pred zunanjo zlorabo, smešenjem in škodljivo dvoumnostjo, kadar dvoumnost v pisanju ni načrtovana.
Pa v pravu?
Še posebno občutljivo ravnanje zahtevajo v poeziji zadnje besede v vrstici, rimani ali brez rime. Pri besedah ne sme biti nasilnega parjenja, iskanje rime samo zaradi zvena zadnjih besed; zven in pomen morata biti prepričljivo uglašena. Pojmovna, vsebinska neuglašenost besede z izsiljeno rimo, besedo in besedno povezavo vsebinsko poneumi. Vzame ji verodostojno zapisanega pred in po tem.
»Mama je doma,
tiki tike ta.«
Poezija je glasbena partitura. Če bi skladatelj v notno črtovje nametal note v neskladju z zvočnimi pravili na način, ki bi ga le sam razumel, bi nastal zvočni kaos... Kar nekateri ljudje ('ustvarjalci') tudi počnejo. Tudi v poeziji. A za poneumljanje sebe in umetnosti je sicer razumnega človeka škoda.
Pa v pravu?
V prozi človek lahko napiše nekaj stavkov, tudi nekaj odstavkov teksta, ki ga inspirira za vstop v bistvo, ki bi ga rad na tisti strani razodel. Tudi, ali pa predvsem v pravu, pravoslovju. V poeziji to ni mogoče. Poezijo morajo od začetka do konca sestavljati – bistva. Manj, ko je besed, bolj trdna in prepričljiva morajo biti bistva. Več kot je v poeziji besed, več je izpovedne in obrtniško zapisovalne negotovosti, nasilnega polnjenja svetišča praznin.
Kaj pa počnemo pravniki s pravom in v pravu?
Pesnik Tone Pavček je nekoč rekel, da so nedvomno njegove najboljše pesmi tiste, ki jih ni nikoli zapisal. Kateri pravniški zapisi so najboljši? Je res, da pravo ne more biti tudi poezija? Mar bi kdo zatrdil, da tudi ne sme biti? Močno bi mu nasprotoval.
