V liberalnih demokracijah se na periodičnih volitvah za parlament običajno vzpostavi demokratična vez odgovornosti med volivci in njihovimi izvoljenimi predstavniki. Volivci jo lahko uveljavljajo, če njihovo predstavniki ne izpolnijo svojih obljub. Lahko jih denimo pocukajo za rokav, pridejo v njihove pisarne in jim pišejo sporočila. Če predstavniki ne izpolnjujejo svojih obljub, jih lahko kaznujejo najkasneje na naslednjih periodičnih volitvah.
Ustava RS v prvem odstavku 3. člena določa, da ima »v Sloveniji … oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno«. Njen 80. člen pa v drugem odstavku sporoča, da se »poslanci volijo s splošnim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem«. Četrti odstavek istega člena pa sporoča, da »Poslanci, razen poslancev narodnih skupnosti, se volijo po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu za vstop v Državni zbor, pri čemer imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom«. Kako lahko razumemo besedno zvezo »odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom«?
Ali takšna ureditev ustrezno vzpostavlja demokratično vez med ljudstvom in njegovimi predstavniki? Koliko bralcev vas pozna poslanko ali poslanca iz vašega okraja? Večina prebivalstva verjetno ne pozna poslanca iz svojega okraja, pri čemer velja ravno nasprotno za župane. V trenutni ureditvi se volilni mandati delijo na ravni volilnih enot, zaradi česar dobra četrtina volilnih okrajev v trenutnem sklicu državnega zbora sploh nima svojega predstavnika, nekateri volilni okraji pa imajo tako več poslancev. Volivci tako primarno volijo politične stranke, čeprav glasovnice ustvarjajo vtis, da volijo za posameznega kandidata.
Če županje in župani slovenskih občin v mesecih pred jesenskimi lokalnimi volitvami medsebojno tekmujejo, da izpolnijo večino svojih obljub izpred štirih let ali še kaj več, kaj takega težko opazujemo na državni ravni. Poslanci in volivci so za drug drugega običajno neznanka. A to ni presenečenje, ker normativna ureditev v lokalni samoupravi vzpostavlja neposredno in povratno demokratično vez med županom in volivci, medtem, ko je na državni ravni ta vez vzpostavljena v najboljšem primeru le posredno.
Kako lahko nastane demokratična vez med volivci in poslanci, če tolikšno število volilnih okrajev sploh nima svojega predstavnika, v večini ostalih pa ljudje sploh ne vedo kdo jih predstavlja? Že anekdotične so zgodbe o nekaterih poslancih ali poslankah tega ali enega izmed prejšnjih sklicev Državnega zbora, ki pred volitvami le malenkostno sodelujejo v volilni kampanji, se ne udeležujejo predvolilnih zborovanj in ne trkajo na vrata volivcev v iskanju njihove podpore. Volivci kandidatov, in kasneje poslancev, ne poznajo, zaradi česar v zakonodajni veji oblasti sedijo posamezniki, ki pogosto nimajo zgodovine delovanja za skupno dobrobit v kraju, iz katerega prihajajo, oziroma na državni ravni. Vse to pa onemogoča nastanek vezi odgovornosti med volivci in poslanci. Poslanci pa menijo, da tem volivcem niso nič dolžni, saj jih v predvolilni kampanji niso spoznali, kaj šele, da bi jim kaj obljubljali. Posledično to omogoča ustanavljanje političnih strank z večino kandidatov, ki se niso izkazali na lokalni in državni ravni. Ljudstvo pa se lahko upravičeno vpraša ali lahko kopica anonimnežev v zakonodajni veji oblasti učinkovito in dostojno brani vrednote ustavne demokracije? Različne izkušnje iz zadnjih mandatov pričajo, da takšni posamezniki pogosto pristanejo v primežu različnih zasebnih interesov.
Odsotnost demokratičnih vezi med volivci in njihovimi predstavniki posledično vpliva na kakovost delovanja zakonodajne veje oblasti in posredno vseh institucij v demokratični in pravni državi. Poslanci se ne čutijo nikomur odgovorne, prebivalstvo pa jih večinoma ne pozna in zato jim tudi ne zaupa in jim tudi ne more zaupati. Takšno dejansko stanje povzroča težave pri vzpostavljanju zrele ustavne demokracije, ki primarno izhaja iz ljudi, ki bodo odgovorno, ustavno skladno in v skupno dobrobit opravljali svoje javne funkcije.
Ustavno sodišče trenutno v zadevi št. U-I-32/15 obravnava domnevno neustavnost 4. člena Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor (ZDVEDZ) ter 7., 42., 43., 44., 90., 91., 92. in 93. člena Zakona o volitvah v Državni zbor (ZVDZ). Čeprav je njegovo odločitev pričakovati šele po volitvah, ljudstvo od ustavnih sodnikov pričakuje jasne odgovore, kako vzpostaviti demokratično vez med izvoljenimi predstavniki in volivci. Najbolj smiseln predlog se zdi, da bi sedanjo ureditev dopolnili z uvedbo preferenčnega glasu, ki bi volivcem omogočil “odločilen vpliv na dodelitve mandatov”. Le tako bo mogoče ponotranjiti vrednote ustavne demokracije in izboljšati kakovost delovanja institucij demokratične in pravne države.
Trenutna ureditev volitev v državni zbor zato ne sledi temeljnim načelom in pravilom slovenskega ustavnega reda. Ne vzpostavlja demokratične in povratne vezi odgovornosti med ljudstvom in njegovimi predstavniki. Prihajajoče državnozborske volitve bodo znova pokazale, da bo mesta v zakonodajni veji oblasti zasedla kopica anonimnežev, ki jih volivci ne bomo poznali in ki se zato ne bodo počutili odgovorni in bodo izpolnjevali le ozke interese. Ti bodo tako lahek plen različnih močnih in vplivnih interesnih, poslovnih in ostalih zasebnih skupin. Zato je potrebno skrbno razmisliti kako izboljšati sedanjo ureditev državnozborskih volitev, saj bo le njihova reforma izboljša kakovost delovanja slovenske pravne države in njene ustavne demokracije.
