c S
Kako do evropskega denarja?
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
05.03.2018 07:10 V EU se začenjajo priprave na pogajanja o novi finančni perspektivi, 7-letnem proračunskem okvirju po letu 2020. Evropska komisija v strahu pred zamudami hiti. Nova finančna perspektiva naj bi bila pod streho še pred volitvami v Evropski parlament leta 2019. Sprejele naj bi jo torej še institucije v sedanji sestavi. V nasprotnem primeru grozi mrk na tisoče obstoječih in novih projektov. Pogajalski proces naj bi bil tako kratek in zelo intenziven. Za Slovenijo, ki ima že tako ali tako hude upravljavske težave, bo ta čas nadvse neugoden, ker bodo pogajanja padla prav v čas parlamentarnih volitev in mučnega iskanja nove vlade po volitvah. A slednje je morda še najmanjši problem.

Kot že vemo, smo na Slovenskem specialist za naslavljanje napačnih vprašanj ter za postavljanje zgrešenih prioritet, če se z njimi sploh ubadamo. V zadnjem času, pa tudi danes, dokazov za to kar mrgoli. Tako naj bi Slovenija nasprotovala nadaljevanju procesa t.i. vodilnih kandidatov za predsednika Evropske komisije (Spitzenkandidaten). Škoda. Namesto, da se ukvarjamo z nečim, česar ne moremo preprečiti, bi se lahko potrudili in ponudili svojega kandidata. Mislim, da ga imamo. Zaradi potrebe po meddržavnem ravnotežju v EU so danes, še zlasti ko gre za predsedovanje Evropski komisiji, male države gotovo v prednosti pred velikimi, ki de facto že obvladujejo Svet in Evropski svet, pa tudi Evropski parlament.

Podobno je zgrešeno slovensko stališče, ki se zavzema za ohranjanje Evropske komisije v sedanjem številu. Vprašam vas, kaj pa nam pomaga t.i. slovenski komisar v Komisiji, ko pa, kot je pokazala zadnja farsična epizoda, nismo niti zmožni predlagati verodostojnega kandidata z nekim vseevropskim ugledom in z njim zvezanim vplivom. Prav tu, v meritokraciji, v načrtni gradnji ne samo kakovostnega, ampak zares odličnega kadrovskega nabora ljudi, se skriva vir uspeha, še bolj pa neuspeha, slovenskega udejstvovanja v EU v politični, diplomatski, strokovni, pa tudi znanstveni obliki. V tej luči lahko razumemo tudi jeremijade nekaterih deležnikov slovenskega raziskovalnega prostora, da EU daje preveč poudarka na znanstveni odličnosti ter institucionalni infrastrukturi pri dodeljevanju raziskovalnega denarja. Take izjave so preveč povedne same zase, da bi sploh potrebovale komentar.

V enak kontekst sodi tudi za letos napovedano zelo mučno slovensko zavzemanje za povečanje evropskega proračuna tja do dveh desetink nad obstoječim 1% EU BDP ter za ohranitev neto-prejemniškega statusa naše države, če je le mogoče v okviru obeh regij za namene EU kohezijskih sredstev. To zadnje se zaradi velikih napovedanih sprememb na tem proračunskem področju EU najverjetneje ne bo več uresničilo, a tudi če bi se, nam to dejansko ne bi nič kaj pomagalo. Zakaj? Ker se ta država preprosto ni pripravila na sistem uporabe proračunske pogače, ki pride iz EU.

Proračunska poraba v EU se izvaja v okviru treh tipov upravljanja: neposrednega, ki ga izvajajo institucije same; posrednega, ki ga izvajajo tretji akterji; in deljenega, kjer za institucije EU programe izvajajo države članice. Več kot 80% EU sredstev se razdeli v okviru deljenega upravljanja, ki je vse bolj zasnovano v obliki t.i. tekmovalnega federalizma. EU je koncepirana, in zaradi t.i. novih izziv tudi vedno bolj bo, kot federalni laboratorij, v katerem države po ideji odličnosti tekmujejo z najboljšimi programi za porabo EU sredstev v smislu izvrševanja EU upravljavske funkcije.

Ta federalna tekma za EU proračunska sredstva je namenoma zasnovana tako, da države sili v izboljšave, ustvarjalnost, prožnost in agilnost. Učinkovito črpanje EU denarja predpostavlja jasno oblastveno strategijo konkretnega razvoja države, od centra do periferije, od hierarhično najvišjih do najnižjih sistemov upravljanja. Predpostavlja tudi upravno in regionalno členjenost, ki državi omogoča učinkovito poslovanje. Zanj pa so ključni ključni ljudje na ključnih položajih. Slovenija nima, na žalost, ničesar od tega. Imamo razglašene vlade; velik, neokreten, zbirokratiziran, formalističen, neučinkovit in še manj ustvarjalen državni aparat; ter popolnoma fragmentirano lokalno samoupravo ob šibko delujoči pravni državi.

Novi in novi politični obrazi, ki jih pošiljate v popolnem pomanjkanju izkušenj v ta boj, iz mandata v mandat opisano stanje samo še poslabšujejo. Zato je, če le nekoliko karikiram, popolnoma nepomembno, kakšen bo obseg in kakšna bo vsebina EU proračuna, dokler bodo slovenski volivci znova in znova slovensko politično hišo vztrajno gradili na pesku. Če nas zanima le to, da trajamo en mandat in poskrbimo le za naše, je jasno, da država ne more biti dobro upravljana, evropska sredstva pa bodo, na njihovo srečo, tudi ostajala vse bolj evropska in ne slovenska.