Višje sodišče je s sodbo št. II Kp 9578/2015 po proučitvi podatkov obširnega kazenskega spisa, razlogov izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb obeh pritožnikov in odgovora na pritožbi, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze, jih vsakega za sebe in v povezavi z drugimi pravilno ocenilo in z gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, oba obtoženca utemeljeno spoznalo za kriva očitanega jima kaznivega dejanja ter jima izreklo tudi pravični kazni.
Sodišče je tako potrdilo, da sta obtožena s tem, ko sta odobrila prenehanje poroštva C. A. in družbe D. Ltd. za kredit E.E. – ki ni imel sredstev za poplačilo svojih do tedaj obstoječih kreditnih obveznosti in bi bilo zaradi tega potrebno zahtevati poplačilo od solidarnih porokov – porokoma zagotovila pridobitev protipravne premoženjske koristi, s čimer sta storila kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Sodišče je poudarilo, da sta oba obtoženca v času sprejetja inkriminirane odločitve dobro vedela, da bi morala namesto, da sta E. E. odobrila nov kredit, v vsakem primeru vsaj za preostanek glavnice iz obstoječega kredita, ki se je z novim kreditom zapiral, terjati solidarna poroka pri prvem kreditu, torej C. A. in družbo D. Ltd., za kar sta nedvomno imela vse pogoje, pa jih namerno nista izkoristila oz. sta jih nato celo odpravila.
Sodišče je zavrnilo tudi pritožbene očitke, da storilec kaznivega dejanja ne more biti A.A., ki je bil svetovalec predsednika uprave in je svoje delo opravljal na podlagi individualne pogodbe, temveč zgolj član uprave. Sodišče je poudarilo, da je A.A. svoje naloge opravljal na podlagi pooblastila, ki mu ga je podelil predsednik uprave za primer svoje odsotnosti, hkrati pa je A.A. deloval kot predsednik kreditnega odbora banke, ki je odločal o večjih kreditnih poslih. Izenačitev pooblaščencev poslovodij s samimi poslovodji v primeru njihove odsotnosti je potrebna za to, da se lahko uporabi kazenski zakonik za posameznike, sicer bi ti ostali nekaznovani. Takšno stališče tudi jasno izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS I Ips 159/2011 in I Ips 15103/2010.
Odgovornost A.A. pa obstaja ne glede na to, da ni on sam sprožil postopka spreminjanja kredita oz. odobritve novega kredita. Nikjer v postopku se obtožencu ni očitalo njegovo aktivno delovanje v smeri pridobitve protipravne premoženjske koristi, temveč njegova ogovornost izhaja iz formalnega in dejanskega izvajanja pristojnosti, del in nalog, ki spadajo v delokrog predsednika uprave banke. A.A. je namreč skupaj s soobtožencem sprejel in podpisal sklep, da se E. E. odobri kratkoročni kredit, dobro vedoč, da kreditojemalec danega kredita ni sposoben vrniti in da zanj ne bosta odgovarjala niti solidarna poroka in družba D. Ltd. iz Cipra, katere večinski družbenik je bil prav obtoženi A.A.
Pri tem ni pomembno, da strokovne službe banke kreditnega odbora niso opozorile, da predmetni kredit ni zavarovan s poroštvom. A.A. je bil namreč 12 let predsednik uprave banke, torej strokovnjak na svojem področju, ki je v času svojega dela odobril in podpisal večje število kreditnih pogodb in je torej bil tudi pri obravnavi predmetne pogodbe nedvomno seznanjen z dejstvom, da kreditojemalec E. E. ni sposoben pravočasno vračati kreditov. Enako je sodišče zaključilo tudi glede obtoženega B.B., ki je kot izkušen bančnik v banko prišel v letu 1998, nekaj časa je tudi bil direktor banke v Sofiji ter zadnjih pet let član uprave banke. Sodišče je tudi ugotovilo, da je med obtožencema vladala zaupno razmerje, ter da je bil seznanjen z lastništvom družbe D. Ltd. Da obtoženi B. B. ni bil zaveden ob sprejetju in podpisu inkriminiranega sklepa pa jasno izhaja tudi iz prepričljivo ocenjene izpovedbe priče L.L., ki je večkrat kategorično izključila možnost, da na tisti seji ne bi podrobno pojasnila, zakaj se sprošča zavarovanje obeh porokov ter celo izrecno poudarila, da je obtoženi B. B. najprej imel pomisleke o tem, ali bi takšen predlog podpisal, potem pa je nanj vendarle pristal in ga podpisal.
Priča L.L., na katere izpoved se je sodišče oprlo v tem primeru, je bila direktorica sektorja poslovanja v državi in poleg predsednika in članov uprave banke gotovo najbolj seznanjena s tem delom poslovanja banke in posledično seveda tudi z vsemi okoliščinami in dejstvi predmetnega kredita. Sodišče je ocenilo, da je priča zadostno informirala oba obsojena o predmetnem kreditu ter da ni imela interesa po krivem obremeniti obtoženega. Zavrnilo je tudi očitke pritožbe, da so pričo vodili drugačni interesi od izpričanih. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbeno navedbo, da izpodbijana sodba nekritično sprejema pojasnilo L. L. o tem, da nihče ni opozoril prvoobtoženega A. A. na obstoj kolizije interesov. Več kot jasno je namreč, da sta oba obtoženca zelo dobro vedela za kolizijo interesov, enako kot ostali akterji predloga za odobritev posojila, saj je izpodbijana sodba na več mestih ugotovila povezanost članov družine A. z bančnimi posli in je moralo biti že laiku jasno, da pomeni umik poroštva direktno oškodovanje banke v razmerah, v kakršnih je tedaj banka reprogramirala oba starejša kredita. Opozarjanje na kolizijo interesov je bilo torej povsem odveč, saj je bila v nebo vpijoča. Sodišče je dodalo, da bi se A.A. moral sam izločiti iz odločanja o kreditnem predlogu. Dodatno je verodostojnost priče L.L. potrdila priča G.G., ki ni imel pripomb na delo L. L. in nikoli ni zaznal, da bi na seji kreditnega odbora kakšno informacijo zamolčala, temveč je svoje delo opravljala dobro. Sodišče je tudi preverjalo izjavo priče L.L. dano policiji ter ugotovilo, da je tudi na policiji povsem identično kot v kazenskem postopku opisala svojo odločitev o sprejemu predloga C. A. za delno poplačilo kredita.
Višje sodišče je prav tako ugotovila, da čeprav obtoženi B.B. zaradi obilice bonitetnih mnenj, ki jih je dobival direktno na seje kreditnega odbora, ni bral, ker je bilo to fizično nemogoče, pa je bil na sami seji odobra ustno opozorjen, da se z reprogramiranjem kredita izpušča zavarovanje s poroštvi C. A. in D. Ltd. ter s tem posredno izboljša položaj teh porokov in istočasno oškoduje banko.
Glede na izvedeni dokazni postopek ter pravilne ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obtoženi B. B. skupaj s soobtoženim A. A. v imenu uprave banke sprejel in podpisal sklep, da se E. E. odobri kratkoročni kredit dobro vedoč, da E. E. takšnega kredita ne bo mogel vrniti. Sodišče je mnenja, da sta oba obtožena dobra vedela, da sta oba izpuščena poroka sorodstveno in lastniško povezana s prvoobtoženim A.A., ter da jima je bilo kot dolgoletnima izkušenima bančnikoma jasno, da je z ugasnitvijo obveznosti obeh solidarnih porokov bila istočasno slednjima pridobljena protipravna premoženjska korist v višini preostanka kredita, saj sta s svojim podpisom preprečila, da bi F. banka ta dva poroka še lahko pozvala k plačilu njunih poroštvenih obveznosti.
Višje sodišče se je opredelilo tudi glede izrečene kazni ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vsa odločilna dejstva in ter da je zaradi teže kaznivega dejanja izključena možnost izreka kazenskih sankcij opominjevalne narave. Ob tem je poudarilo, da pri bančnem poslovanju ne gre za običajno gospodarsko poslovanje in so zato tudi predpisi za bančnike ustrezno bolj določni in zahteve po strokovnosti in etičnosti bolj izpostavljene, posledično pa bančniki v povprečju za svoje delo tudi bolje nagrajeni.
Pri določanju višine kazni je sodišče upoštevalo dejstvo, da sta obtoženca kaznivo dejanje storila v kvalificirani obliki, saj dosega protipravno pridobljena premoženjska korist dvakratnik zneska, ki je v zakonu opredeljen kot velika premoženjska korist, kot tudi dejstvo, da sta bila oba obtoženca vrsto let kot izkušena bančnika na najvišjih položajih v banki, ki je bila v času storitve kaznivega dejanja v težkem likvidnostnem položaju ter sta v takih okoliščinah dala prednost premoženjskim interesom porokov, tesno povezanih z enim izmed njiju. Kot olajševalno okoliščino je sodišče upoštevalo naknadno povrnitev škode s strani sina okoriščenega A.A. (sicer šele po tem, ko je bilo kaznivo dejanje odkrito in je bila vložena tožba zoper tedanje člane uprave), upoštevalo pa je tudi da sta oba obtoženca osebnostno urejena človeka, ki do sedaj še nista bila kaznovana niti za kazniva dejanja, niti za prekrške.
Višje sodišče je tako zaključilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno kvalificiralo kaznivo dejanje ter da ni dvoma, da je bil obtoženi A.A. pooblaščen s strani predsednika uprave družbe, da v njegovem imenu sodeluje in glasuje pri odobravanju kreditov in drugih predlogov uprave, za katere je po internih aktih pristojna uprava ter da F. d.d. zastopa v pravnem prometu, zaradi česar je bil kot dejanski poslovodja spoznan za storilca gospodarskih kaznivih dejanj.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
