Tedaj se je, tudi z razkolom znotraj sorodnih političnih strank, oblikovala parlamentarna ustavna večina, katere namen je bil dvojen. Izničiti odločitev ustavnega sodišča o uveljavitvi večinskega volilnega sistema ter v ustavi zacementirati volilni sistem, ki bo služil naslednjim ciljem. Politični sistem napraviti neučinkovit, sistemsko politično neodgovoren, brez dejansko odločilnega vpliva volivcev, ki naj služi večnemu ohranjanju statusa quo.
Bistvo tega pa je vzdrževanje in izkoriščanje novo-razredne ekonomije ter nenehna krepitev neformalnih, z javnim in državnim denarjem financiranih vse močnejših interesnih skupin na račun formalne oblasti, javnega interesa ter slednjič državljank in državljanov. Vse opisano je dalo podlago za razvoj ugrabljene države, ki se mestoma tudi že spreminja v mafijsko. Volivcem, ki na vse mogoče načine želijo spremeniti zatečeno slabo stanje, servirajo nove in nove obraze, katerih politična moč pa je vse plitvejša. Rezultat je vse nižja volilna udeležba, vsesplošna demokratično-politična apatija, beg v zasebnost in državljanska prepustitev vladanja v rokah tistih, ki pod krinko javnega interesa delajo izključno zase, a na tuj račun.
Tista sprememba ustave iz leta 2000 je bila torej sistemsko usodna. Ta, ki se nam obeta zdaj, pa je po vrhu vsega še izrecno zavržna. Parlamentarna ustavna večina levih, menda socialno usmerjenih strank, se je odločila spremeniti ustavo, ne samo zato, da bi razveljavila odločitev ustavnega sodišča, ampak predvsem da bi obračunalo z neko, povsem določno, nadvse krhko družbeno manjšino. Gre za otroke. Za tiste otroke, katerih starši so v želji, da bi izpolnili svojo starševsko dolžnost, samo uporabili svojo ustavno pravico do svobode izobraževanja in jih vpisali v šole, ki jih ni ustanovila država.
V zasebnih šolah, celih šest jih imamo, so spet naleteli na državne omejitve. Država jim je predpisala ne le obvezno osnovnošolsko izobraževanje, temveč tudi njegovo vsebino, ki je predpostavka javnoveljavnega programa. Otroci, ki obiskujejo javno ali zasebno osnovno šolo – morajo torej poslušati enak program – so z vidika obveznih osnovnošolskih vsebin v bistveno enakem položaju. Zato, je odločilo ustavno sodišče, jih mora država obravnavati enako. Dokler je obvezen osnovnošolski, s strani države predpisan javnoveljaven program, polno financiran, imajo pravico do brezplačnega šolanja v obsegu takega obveznega programa vsi otroci v Sloveniji, ne glede na šolo, ki jo obiskujejo.
Pri taki razlagi ni mogoče najti sence dvoma v pravilnost odločitve. Prav tako ni mogoče najti razumnega razloga v javnem interesu, ki bi narekoval drugačen zaključek. Temu je pritrdila tudi Varuhinja človekovih pravic. Temu pritrjuje ustavnopravna stroka, mlajše in starejše generacije. Le večine v državnem zboru to sploh ne zanima. Njih zanima le moč in kaj po ustavi menda smejo pravno-formalno storiti.
V neustavni demokraciji, seveda, smete storiti vse. Ustavo lahko spreminjate po mili volji. Kot sem ugotavljal že leta 2000, je za marsikoga slovenska ustava vredna toliko kot nek administrativni akt, ali pa še manj. Prav tako je za marsikoga, bojim se da za (politično) večino povsem irelevantno, ali odločitve oblastnih organov temeljijo na kakršnihkoli prepričljivih razlogih. Še bolj vam je vseeno za učinke na politično moralo družbe – ne za moralnopolitično primernost – temveč za vprašanje morale politične skupnosti, ki se odraža v tem, kako obravnavamo sodržavljana, družbene manjšine, še posebno najbolj ranljive, kot so otroci, ter tiste, ki so nam, iz takih ali drugačnih razlogov, mrzke.
Bistvo ustavne demokracije, pravzaprav vse, kar imamo, je utemeljevanje oblastnih, zares vsakih odločitev v javni razpravi, izhajajoč iz enakopravnosti vseh deležnikov zaradi njihove enakovrednosti. To zadnje izhaja iz zahteve po enakem človekovem dostojanstvu, ki je – tako kot je ustavno sodišče zapisalo za Temeljno ustavno listino v formalnem smislu – vsebinski trajni in neusahljivi ustavnopravni temelj slovenske države.
Ko boste pritiskali na tipko v parlamentu, vsaj za trenutek pomislite na to. Ko boste iz petnih žil vlekli razloge, kako zlorabo ustavnega amandmaja na plečih otrok opravičiti s političnim leporečenjem, zakonskimi manevri ter praznimi pravni formalizmi, se spomnite na tiste, ki ste jim (povsem pravilno, da ne bo pomote) prepovedali zlorabo pravice do referenduma, zdaj pa boste – še huje – na enak način vi podprli zlorabo ustave same. Pri tem res ne bi bilo slabo, da o vašem ravnanju spet povprašate tudi Beneško komisijo. Potem ko so jo vaši vzorniki na Madžarskem in Poljskem naučili nekaj lekcij iz orientalskega despotizma, bo vam, sploh pa vašim prepričljivim razlogom za ustavnopravno izigravanje, z veseljem prisluhnila.
Slednjič, bi bilo lepo in prav, da poveste za kaj v resnici gre. Za ohranjanje statusa quo, obstoječih razmerij ekonomskih ter političnih moči v družbi, za ohranjanje epistemološkega in svetovnonazorskega monopola nad konstrukcijo družbene realnosti, za oviranje in zatiranje pluralizma. Gre za to, da se posamezniku na Slovenskem, temu nesrečnežu, ki je domala celotno svojo zgodovino prebil v avtokratskih in totalitarnih državah, še tri desetletja po formalnem prelomu s temi zavržnimi režimi prepreči živeti, kot on misli, da je dobro in prav. Skratka v svobodi.
