(okrožno sodišče) Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloči tudi o preživnini in sicer naj toženki naloži, da je dolžna, še pred pravnomočno odločitvijo v predmetnem postopku, za preživljanje mladoletnega otroka plačevati 200,00 evrov mesečno. V predlogu je tožnik navajal, da otrok živi že več mesecev pri njem in sam nosi vse stroške za otrokovo preživljanje. Sam jim ne zmore več zagotavljati sredstev za kritje vsej nujnih potreb, zaradi česar otroku grozi nenadomestljiva škoda, predvsem v smislu duševne stiske otroka. V primeru neizdaje začasne odredbe tožnik namreč ne bo zmogel kriti stroškov izven šolskih dejavnosti, praznovanja rojstnih dni, izletov, počitnic in drugih dejavnosti. Včasih toženka kaj kupi za otroka, vendar gre to bolj šteti kot dobrodošla darila, nikakor pa ne kot prispevek k preživljanju.
Toženka je v odgovoru na predlog navedla, da tudi sama prispeva k preživljanju otroka, saj mu večkrat kupi oblačila, potrebščine in druge stvari, prav tako prispevata njena starša. Tožnik ima v posesti celotno skupno in med pravdnima strankama še nerazdeljeno premoženje in bi lahko kakšno nepremičnino oddal v najem in s tem zagotovil dodatni vir prihodkov.
Sodišče poudarja, da je namen začasne odredbe, s katero se še pred pravnomočnostjo postopka zavezancu naloži plačevanje preživnine, zagotoviti sredstva za preživljanje otroka v obsegu, ki je potreben za kritje njegovih nujnih eksistenčnih potreb, da se torej na ta način prepreči nevarnost ogroženosti preživljanja mladoletnega otroka in posledično nastanek težko nadomestljive škode za njegov razvoj. Vsebinski kriterij za začasno odredbo o preživnini je torej zagotovitev nujnega preživljanje otroka, ne pa ustrezen življenjski standard. O slednjem bo sodišče odločalo v rednem postopku, ko bo ugotavljalo dejanske potrebe otroka in zmožnosti obeh staršev, da k preživljanju prispevata.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v predlogu ne zatrjuje, da bi bilo v smislu nujnih potreb ogroženo preživljanje mladoletnega otroka, ampak v primeru, če sodišče predlagane začasne odredbe ne bo izdalo, ne bo zmogel več kriti stroškov izven šolskih dejavnosti in drugih stroškov, kateri pa niso namenjeni zagotovitvi eksistenčnih potreb otroka, ampak zagotovitvi oddiha in razvedrila. Tožnik bi glede na višino stroškov nujnega preživljanja otroka v znesku 185,00 evrov moral dokazati, da glede na svoje prihodke in druge stroške ne bi zmogel poravnavati.
Tožnik bi moral izkazati izjemne okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je potrebno tudi stroške oddiha in razvedrila šteti kot nujne stroške preživljanja in da bi v primeru izostanka slednjih otrok bil do te mere ogrožen in prizadet, da bi bil potreben poseg sodišča z izdajo začasne odredbe. V kontekstu nujnega preživljanja pa tudi ni mogoče slediti stališču tožnika, da je potrebno stvari, ki jih otroku kupi toženka, šteti kot dobrodošlo darilo in ne kot prispevek k preživljanju. Če toženka otroku kupi stvari, ki so potrebne za nujno preživljanje, kot tudi za njegov oddih in razvedrilo, pomeni, da gre v tem delu za strošek, ki ga krije toženka in torej tožniku ne nastane.
Tudi z neposrednim nakupom stvari, ki jih otrok potrebuje in torej ne samo s plačilom denarnega zneska, je namreč mogoče preprečiti, da bi bilo preživljanje mladoletnega otroka ogroženo. Ker tožnik ni zadostil trditveni in dokazni podlagi za izdajo začasne odredbe, je sodišče predlog kot neutemeljen zavrnilo.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Odvetniška pisarna Cek d.o.o.
