Taka sprememba ustave bi bila nadvse dobrodošla tudi v širšem sistemskem smislu. Kot veste, imamo v Sloveniji v tem trenutku še vedno uveljavljen, bolj ali manj, skupščinski sistem. Parlament je vpleten v vsa mogoča odločanja, ki so nezdružljiva z naravo parlamentarnega sistema – zlati kar se tiče imenovanja ministrov, pa njegove vloge v razmerju do oblikovanja sodne veje oblasti – medtem ko na drugi strani slovenski parlament nima tiste pristojnosti, ki obstaja v veliki večini ustaljenih parlamentarnih sistemov.
To je pristojnost izvolitve šefa države. Ko bi slovenski parlament dobil to pristojnost, bi bil storjen prvi korak v smeri normalizacije delitve oblasti v Sloveniji, odprlo pa bi se tudi okno priložnosti za normalizacijo v celoti. V zameno za to novo pristojnost, ki še zdaleč ni samo simbolna, kaj šele simbolična, bi se Državni zbor morebiti bil pripravljen odpovedati nekaterim drugim pristojnostim: zlasti podvajanju odločanja o oblikovanju vlade, interpelaciji posameznega ministra in drugim kuriozitetam, o katerih smo v okviru teh kolumn že pisali.
Izvolitev predsednika republike v parlamentu bi odpravila tudi diskrepanco med njegovo, vsaj na prvi pogled, veliko neposredno demokratično legitimnostjo in zanemarljivimi pristojnostmi. Ta diskrepanca pri ljudeh poraja neupravičena pričakovanja, ki – ko niso izpolnjena – nujno vodijo v razočaranja in tudi volilno abstinenco. Po drugi strani bi izvolitev predsednika republike v parlamentu lahko privedla na čelo države osebe, s katerimi bi se ljudstvo kot celota zares lahko identificiralo, ki bi bile institucionalna avtoriteta ter lice države navzven in navznoter.
Predvidena dvotretjinska večina za izvolitev predsednika republike bi parlamentarne stranke silila v oblikovanje široke parlamentarne koalicije, s tem pa tudi v globok kompromis. Ta bi izvoljenemu kandidatu vtisnil močan pečat legitimnosti. Najbrž mnogo večji od tistega, ki ga bo na tokratnih volitvah, pa čeprav neposrednih, dobil najuspešnejši kandidat. Polega tega, in to je v naši utilitarni dobi še kako pomembno, bi z odpravo neposrednih volitev, ki se včasih lahko zgodijo celo v dveh krogih, privarčevali kar nekaj dragocenega davkoplačevalskega denarja.
Toda nič od navedenega ni tako pomembno kot možnost, da bi zaradi široke parlamentarne koalicije ter globokega kompromisa na čelo države dejansko dobili osebo z ugledom, z integriteto, z izkušnjami, skratka državnika. Slovenija zaradi svoje zgodovinske boli krvavo potrebuje predsednika, ki bo povezoval, združeval, spravljal in s svojo simbolno vlogo z besedami in dejanji spodbujal politiko, državljanke in državljane k ravnanju za skupno dobro.
Neposredne volitve, kjer so se tokrat, tudi predvsem na račun volilne abstinence, dobesedno v prve vrste pririnili mojstri in mojstrice nadvse ubornih slovenskih resničnostnih šovov ter klovnovskih oddaj; lokalni šerifi; usodni tekmici za nesojeno tretje mesto ter domnevni izumitelj flirtajočega populizma, ki je v prilagajanju rumenečemu ljudstvu še najboljši približek pričakovanega državnika, tudi v prihodnje ne bodo nič bolj kvalitetne in množično obiskane. Nasprotno. Obetamo si lahko le še večjo dirko navzdol v vseh ozirih. Zato, še enkrat ponovimo naslov: ukinimo volitve! Najprej tiste neposredne za predsednika republike. Potem pa gremo dalje.
