Habermas je v svoji razpravni (diskurzni) teoriji demokracije utemeljeval sodobno demokracijo predvsem kot »sodelovanje brez odločanja.« Demokratični proces politike naj bi utemeljevali dve bistveni značilnosti. Na eni strani morajo biti državljani o vsem, kar je – zanje- pomembno, kakovostno obveščeni (to predpostavko gre tu sprejeti kot razumljivo, brez podrobnejšega pojasnjevanja, cilja pa na kakovostno, ažurno in celovito obveščanje ljudstva o vsem, kar zadeva pomembne teme skupnega življenja, delovanje javne oblasti-dnevne politike-, institucij in javne sfere kot takšne, končno vse »informacije javnega značaja«, če uporabim danes že uveljavljeni termin). Na drugi strani pa politični proces ne teče kot neposredno odločanje vsega ljudstva o vsem, ampak še vedno kot predstavniška demokracija, z občasnimi primeri neposredne demokracije, predvsem pa s pristno zagotovitvijo in pravno zaščito temeljnih pravic pozitivnega statusa (možnost vstopa in so-delovanja v javni sferi, volilna pravica) in negativnega statusa (svoboda, zasebnost in dostojanstvo, pravica »da te pustijo pri miru«).
Leta 2005 sem v knjigi Civilna družba in svoboda javnega komuniciranja zapisal pričakovanje, da bosta globalni razvoj interneta in posledično internetizacija delovanja oblastnih organov in institucij znatno, morda pa tudi neobvladljivo ustvarila stanje, v katerem bo ljudem –na eni strani- na voljo nepregledno število informacij, ki bodo dajale vtis o dostopnosti, javnosti in transparentnosti delovanja oblastne in druge javne sfere. Sorazmerno s tem pa se bodo – na drugi strani- povečale možnosti družbenih upravljavcev/menedžerjev (Gospostvo in odločevalski privilegiranci), da pred ljudmi učinkovito skrivajo in prikrijejo prav tiste informacije, ki so najbolj pomembne: o tem, kaj se dejansko dogaja v fazah in procesih odločanja, kaj se (kot se izrazi Chomsky) dejansko počne z ljudmi (okolje, zdravstvo itd.), o nezakonitostih, korupciji, klientelizmu, nepotizmu itd. Prepričan sem, da se je to zgodilo in da ta pojav dnevno narašča.
Po drugi strani pa je ta ista internetizacija javnega komuniciranja omogočila takojšen in neoviran vstop v proces javne izmenjave informacij in mnenj za vse, povsod, o čemerkoli in kakorkoli. Torej tudi tistim subjektom, ki pri tem sodelujejo s sproščanjem/uprizarjanjem svoje nevednosti, slabovernosti, nizkotnosti, slabega okusa, neempatičnosti, nagnjenosti k lažem in zavajanjem itd. Toliko bolj, če in ker to lahko počnejo anonimno! Seštevek obojega daje paradoksalen sklep, da se s stopnjevanjem tehnološke razvitosti javnega komuniciranja tehnike družbenega komuniciranja spreminjajo v svoje nasprotje in dosegajo negativni rezultat: povečujejo posameznikovo ujetost v manipulacijo, zavajanje in laži, izenačujejo intelektualno poškodovano besedičenje (kot nemišljenje) s konstruktivnim mišljenjem, omogočajo vsem naslavljati vse teme in vsakogar, izenačujejo status nevednosti in izdelanih, verodostojnih in mislečih mnenj, nezadržno reducirajo pomen komunicirane vsebine v razmerju do komunikacijskih tehnik (forme) in s tem, hitro in nezadržno, znižujejo posameznikovo svobodo. Končno pa stopnjo razvoja njegove človečnosti.
Habermas je svojo teorijo komunikativnega delovanja gradil predvsem na (zgolj teoretično!) predpostavljeni »idealni govorni situaciji«, ki naj ustvarja »komunikativno skupnost«. V njej naj imajo sodelujoči enake možnosti komuniciranja, z zagotovljeno svobodo govora, brez privilegijev, s prevlado resnicoljubnosti in nepristranskosti, in brez kakršnekoli prisile. V takšnih okoliščinah je po Habermasovem mnenju mogoče racionalno razpravljati in oblikovati soglasje. Odloča pa - moč argumenta. Šteje naj le konsenz, ki temelji na razlogih in argumentih, torej vsebinsko utemeljeni konsenz. Tisti, ko imajo v rokah vzvode komuniciranja in odločanja, kot relevantnih in verodostojnih komunikatorjev ne smejo egocentrično pripoznavati le sebi enakih posameznikov. Hkrati pa ne smejo dopuščati pragmatičnega in partikularno-interesno usmerjenega odločanja. Dobrovernim in pristnim (iz prepričanja danim) argumentom, izjavam in sodbam drugih je treba priznavati občo veljavnost. To priznanje pa ne sme temeljiti na samovolji ali subjektivnosti, temveč na skupnih in racionalno motiviranih prepričanjih. Zato – in le tako - veljavnost argumenta presega čas in prostor. Edina legitimna moč s tem postane prav moč argumenta, ki predstavlja edino legitimno prisilo, pa še ta ni prisila v dobesednem pomenu, saj gre pri njej – to je njeno določujoče bistvo - za »brezprisilno zavezujočnost«.
Habermasovi razpravni teoriji demokracije ustreza decentralizirana družba z javno areno za zaznavanje, identifikacijo in obravnavanje splošnih družbenih problemov. Kar na normativni ravni je zato koncept suverenosti ljudstva zamenjan s konceptom komunikativna svoboda državljanov. Opredeljuje jo (precej kantovska) javna raba razuma. Oblast se vzpostavlja, deluje in legitimira komunikativno. Vpliv javnega mnenja, ki je za demokratični proces nepogrešljiv, pa je mogoče spremeniti v »moč« samo s pomočjo interakcije med neformalnimi in razpršenimi tokovi komunikacije celotne javne sfere in formalno organiziranimi procesi za oblikovanje mnenja in volje, ki so jih najprej vključevali parlamentarni in sodni kompleksi.
Za razpravno teorijo uspešnost deliberativne politike zatorej ni odvisna od skupnosti državljanov, ki bi bili sposobni delovati kot »kolektiv«, pač pa od institucionalizacije ustreznih postopkov in predpogojev komunikacije in od prepletanja institucionaliziranih razprav z neformalno izoblikovanimi javnimi mnenji. »Komunikativna moč« je potemtakem proizvedena v skladu z demokratičnimi postopki izvoljenih in deliberativnih teles (oblastnih organov), z zakonodajnimi programi in sodnimi odločitvami pa je transformirana v administrativno moč izvršilnih organov, ki imajo funkcijo izvajanja procesa implementacije. Komunikativna moč se napaja v javno dostopnem razpravljanju vseh prizadetih, torej v politični razpravi do sprejema odločitve in v politični razpravi v procesu njenega izvrševanja, Kot taka je usmerjena k soglasju, ali vsaj trdnemu konsenzu. Habermasu namreč pošteni kompromis pomeni minimum komunikativne moči.
Zapisano sem podrobneje predstavil v monografiji Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo.
Po svojem bistvu ne pravni sistem, ne dnevno-politični proces, ne politično ekonomski procesi, ne tržni mehanizmi, ne medijska politika in praksa, pa celo ne procesi vzgoje in izobraževanja ne potekajo na način in z lastnostmi, ki bi bili v bistvenih opredeljevalnih potezah vsaj primerljivi s Habermasovo teorijo komunikativne moči, razpravne legitimnosti in komunikativne skupnosti. Že sam koncept »moč argumenta« je tako rekoč izgnan in vseh teh sfer. Prevladuje, gospodari, monopolno menedžerira dogajanje »argument moči.« Povsod. Brez izjem. Ves čas. Z izjemami, ki niso več od statističnega odklona. Tudi pri delovanju pravnega reda in sodne veje oblasti. In, ponavljam, celo na univerzi.
Nazoren prikaz nehabermasovske, nediskurzne, nekomunikativne družbene prakse so npr. vsakokratne volilne kampanje in volitve. Tudi aktualne predsedniške. Kandidati in kandidatke, ob katerih se človek upravičeno vpraša, kako zmorejo tako brezsramno in nesramno sebe predlagati in o sebi misliti kot primerni izbiri za funkcijo predsednika/predsednice države (ob dveh pogojnih izjemah, če sprejmejo kriterije in merila z odmišljenimi skrajnostmi). Vizualna in votla besedna samopromocija, namesto politike – popolna in totalna antipolitika torej. Tehnika golega nastopaštva, pred vsebino in mimo nje. Pa ena in ista – novinarska - vprašanja, iritirajoče predsedniško nepomembna. Vnaprejšnja odločenost ljudi-volivcev, ki se v celoti odločajo v okviru tistega, kar jim je posredovano – estradniško nemišljenjska in nediskurzna antipolitika, semenj antipolitične ničevosti in samoprikazi, obremenjeni z ekscesi nevednosti, tudi s ponavljanjem dveh ali treh prepoznavnih besed in le malo več jezikovno osupljivo šibkih pogovornih stavkov (s čimer je, izkustveno potrjeno in dokazano, bilo mogoče močno zmagati tudi na parlamentarnih volitvah). Pa tudi – v skladu z zapisanimi in javno objavljenimi dognanji psihološke vede – granitna trdnost in zabetonirana nepremakljivost ljudi-volivcev, ko gre za njihova prepričanja: ker so prepričanja takšna, nanje ni mogoče pomembno vplivati, če pa se že zgodi trenutek posameznikovega diskurznega, z močjo argumenta skomuniciranega soočenja z lastno zmoto, pa samodejna sprožitev obrambnega mehanizma onemogoči otipljivo spremembo v starih prepričanjih.
Komunikativna legitimacija, razpravna demokracija in komunikativna skupnost pa ne morejo biti niti mišljene v okviru in pogojih Evropske Unije. V njen kontekst jih ni mogoče niti teoretično prenesti kot idealno tipsko navezno točko.
Ali naj se zato odpovemo idealom in – v smislu nekakšne čiste teorije dnevne politike in družbenega dogajanja – pozornost osredotočimo zgolj na opisovanje (niti ne na razumevanje!) družbene realnosti? Nikakor. Prepričan sem, da se mora z večanjem odstopanja od teoretičnih in normativnih idealov krepiti javna in diskurzna pozornost tem istim idealom. Celo do točke, ko bi vsebina teh idealov, kot je teorija o diskurzni demokraciji in komunikativni moči v okviru komunikativne skupnosti, postala kriterij in merilo – ustavnih pravic in svoboščin. V tem primeru svobode izražanja, pasivne volilne pravice in sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, v neposredni povezavi z ustavnim načelom demokratičnosti in ustavnim konceptom javnega interesa.
