Zdaj, ob tej v bistvu največji reformi Sodnega sveta v njegovi četrt stoletni zgodovini, je priložnost, da dobro začrtamo njegovo delo za naprej. Pa smo na dobri poti?
Po eni strani smo, saj se svet resno in vsakodnevno pripravlja na implementacijo nove ureditve. Toda po drugi strani dlje, kot smo v teh pripravah, bolj ugotavljamo, da smo na poti žejnega čez vodo. Čemu pripisati to žejo, če pa so bili obeti tako zveličavni? Nekaj sva o tem že pisala v prejšnjih kolumnah s kolegom Avbljem, je pa treba reči še kakšno.
Javni podatki pričajo o tem, da je proračun Sodnega sveta do sedaj bil okoli 350.000 EUR, kar pa nobeno leto ni bilo realno stanje, saj se je vsako leto realizacija približala 400.000 EUR. Ker smo bili do sedaj proračunski porabniki v skupnem proračunu sodstva, ki naj bi ga nadzirali (!), smo za dodatni denar proti koncu leta vedno morali prositi Vrhovno sodišče, ki upravlja s tem proračunom. Vrhovno sodiščem nam je tudi vedno ugodilo, sicer s cmokom v grlu.
Z novim zakonom se nov boj za finančno neodvisnost seli v izvršilno vejo oblasti, na Ministrstvo za finance torej. V vidu novega zakona smo ocenili, kakšno povečanje pri kadrih, materialnih sredstvih in skupnih finančnih sredstvih bi potrebovali. Naredili smo kadrovski in finančni načrt. Pri tem ne gre le za izpolnjevanje novih pristojnosti, temveč tudi za odpravo dosedanje podhranjenosti pri kadrih in opremi: nedostojno je namreč, da ustavnem organu med sejami neslavno ugašajo dotrajani notesniki in da ne premoremo enega samega Worda, da bi lahko normalno odpirali priponke in komunicirali z ENCJ, pri katerem smo člani izvršilnega odbora?!?
Poleg izboljšanja opreme smo predvideli tudi par zaposlitev (kakšnega pravnika in tudi administratorja ter finančnika). Če se malce metaforično izrazim, vse skupaj v vrednosti kakšne več desetletij stare družinske hiše na obrobju Ljubljane. Bili smo pač skromni. Stroške smo ocenili realno in nikakor ne pretiravali, saj smo vse natančno opisali in naredili izračune.
In kaj je bil odgovor? Dodeljena so nam bila dodatna sredstva v vrednosti avtomobila višjega razreda, s kakršnim se vozijo npr. ministri ali drugi najvišji politični predstavniki. Brez obrazložitve in utemeljitve.
Tako smo zdaj, ustavni organ, na predzadnjem mestu v državnem proračunu, trenutno (v uteho) izenačeni s Fiskalnim svetom in pred Zagovornikom načela enakosti. Palček, skupaj z »velikimi igralci«, ki naj jih nadziramo in se z njimi borimo za neodvisnost sodnikov in boljši ugled sodstva v družbi.
Nekje, v neki pisarni, se je namreč (pomembna) zadeva odkljukala, načrt je izpolnjen, dodana je alineja v neko tabelo… Pa še stalo ni veliko!
