Če povzamem in tako poenostavim, gre nekako za tezo, da kaj nam bo novi zakon, v tem primeru Zakon o Sodnem svetu, če bo potem vse ostalo po starem. Kot prej, ko smo bili še zapakirani v Zakonu o sodiščih. Se strinjam, da če ne bo neke vsebinske nadgradnje, potem je tudi lastni zakon zaman. To bomo sicer videli v kratkem, kajti stvari niso povsem odvisne le od Sodnega sveta samega. Ta bo že dal vse od sebe v teh nekaj mesecih, ki so še pred nami. Toda tu bo pomembno vlogo odigrala tudi izvršna veja oblasti z zagotavljanjem materialne podlage novemu samostojnemu proračunskemu uporabniku. Slednje se sliši sicer nadvse pomembno, toda po trenutnih vladnih izhodiščih za pripravo proračuna za naslednji dve leti (2018 in 2019), kar so seveda javni podatki, smo drugi najmanjši (z dobrimi 350.000 EUR) v državi za Varuhom enakopravnosti (ki je »velik« 250.000 EUR). Seveda zahtevamo bistveno več od tega, saj bi radi okrepili organ – v smeri višjega zagotavljanja kakovosti in odgovornosti sodstva. Tako da, realno gledano, ne bo zakon doživel svoje »pike na i« le s pričetkom uporabljanja 20. novembra, temveč predvsem tudi s primerno materialno podporo. Navsezadnje dobivamo kar nekaj novih pristojnosti, ki jih bo treba tudi materialno podpreti z dodatno delovno silo in delovnimi sredstvi.
Proračunski »izplen« bo gotovo prvi lakmusov test, ali je za politiko (Vlado in Ministrstvo za finance, v ozadju pa tudi Ministrstvo za pravosodje) Zakon o Sodnem svetu resna zadeva ali le legalistična oziroma formalistična puhlica.
Drugi pomemben test bo izid odločitve glede novih, večjih prostorov za delovanje tega organa, saj so dosedanji prvič premajhni glede na prepotrebne kadrovske okrepitve, po drugi strani pa tudi ne dovolj ugledni za ustavni organ, kot je Sodni svet. Tudi na ta način bo treba »nahraniti« podhranjeni Sodni svet, da se bo celotni podustavni paket vsaj približal ustavni normi. To bo torej drugi lakmusov test, ali je bila konkretna sprememba zakonodaje resno mišljena ali pa le predvolilni bombonček. Okus po slednjem se bo prej ko slej začutil, če bodo v skupni državni malhi, ki jo držita trenutna Vlada in pristojno ministrstvo, razne službe in organi v sestavi dobile prednost pred ustavnim organom.
V Sodnem svetu smo ne glede na zgornje pomisleke nekako prepričani, da se bo izšlo: da bo politika vendarle premislila preudarno in bodočnosti pravne države v najboljši prid. Vsaj zadeve so do zdaj tako potekale in ne vidimo razlogov, da bi šlo kaj drugače.
Glede profesionalizacije tega organa, kamor odločno končno cilja Avbelj, pa se strinjam – to je gotovo prihodnost, vsaj v delnem smislu profesionalnosti članov Sodnega sveta. Tudi za to, da bo Sodni svet še bolj kakovostno izvajal svoje naloge in se še bolj razvil v smeri izvajanja svojih pristojnosti glede upravljanja sodstva skupaj z Vrhovnim sodiščem in Ministrstvom za pravosodje.
Pri takšnem zahtevnem, obsežnem, družbeno pomembnem in povsem konkretnem delu je častnost funkcije gotovo preživeta kategorija. Še naši akademiki, od nekdaj nadvse častni člani SAZU, so že dolgo pošteno plačani.
