Sodelovanje državljanov pri sojenju je seveda ustavna kategorija, ki je določena v 128. členu naše Ustave in se glasi: »Zakon ureja primere in oblike neposredne udeležbe državljanov pri izvajanju sodne oblasti.« Tudi osebno se povsem strinjam, da je sodelovanje javnosti pri sojenju nujno, saj to nedvomno prispeva ne le k večji transparentnosti sodne veje oblasti, temveč tudi k njenemu večjemu ugledu. Nevarnost popolne profesonalizacije sojenja je nevarnost pretiranega odmika poklicnih sodnikov kot posebnega sloja pravne elite od družbene stvarnosti in »navadnih« državljanov. Torej, vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, ni, ali sploh prisedništvo, temveč kakšno potrebujemo. Oziroma, kako lahko obstoječi sistem izboljšamo?
Do trenutne ureditve izvajanje prisedništva sem bil že večkrat kritičen. Koprski zaplet je le dodatni povod za ponovno razmišljanje. Pa ne, da bi obsojal konkretne ljudi, prisednike, ki se prostovoljno javijo za to funkcijo, da si malce popestrijo in tudi vsaj rahlo materialno izboljšajo svoje (upokojensko) življenje, temveč me moti sam sistem. Zdi se mi, da bi lahko iz tega instituta naredili več.
Pričakovati resen input od nekoga, ki je plačan cca. 2 evra na uro, je nerealno oziroma preveč idealistično, četudi se najbrž najdejo tudi takšni ljudje, ki gredo v prisedništvo iz idealizma, toda sistema ne bi smeli gledati po entuziastičnih posameznikih, ki izstopajo, temveč po povprečju. Najprej bi bilo treba tem ljudem vsaj delno popraviti plačilo, ki naj bo nekakšna nagrada oziroma zahvala države za njihovo prostovoljno delo. Toda to bi bilo le gašenje požara in tek na krajšo progo.
Še bolj smiselna ideja pa se mi zdi, da bi to enkrat v prihodnosti postala državljanska dolžnost, tako kot je plačevanje davkov ali dolžnost sodelovanja pri obrambi države, katera je celo zapisana v naši Ustavi. Saj gre tudi v tem primeru za državljansko dolžnost, za sodelovanje pri »obrambi« pravnega reda v naši skupnosti. Gre v bistvu za varovanje družbene pogodbe, ki se jo moramo vsi držati, če naj naša skupnost živi v nekem ravnovesju, miru in stabilnosti.
V pravih porotnih sistemih je funkcija porotnika državljanska dolžnost, če si naključno izbran s strani računalniškega sistema. Na ta način tudi zagotavljajo presek skupnosti, saj so porotniki lahko vsi tisti, ki so na volilnem imeniku, torej imajo državljanstvo in poslovno sposobnost. Izbrani porotniki so tako mladi, srednjih let in tudi starejši. Po nekaterih podatkih je plačilo porotnikov v ZDA (v zveznih porotah) približno 50 USD na dan, za neko zvezno avstralsko državo sem na primer našel podatek okoli 100 AUD na dan. Poleg tega dobijo porotniki povrnjene vse stroške, vključno z dnevnicami. Delodajalcem ne sme priti niti na pamet, da bi ovirali svojega delavca pri izvajanju te funkcije, pa tudi sami porotniki se težko izognejo tej dolžnosti, če so bili izbrani.
Skratka, kar nam kaže, je nujna okrepitev funkcije prisednikov. Na takšen način bi dvignili to funkcijo na bistveno večji nivo, kar bi gotovo prispevalo tudi k boljšemu ugledu sodstva v družbi, k večji avtoriteti prisednikov in tudi sodišč oziroma sodnih senatov. Pri tem kakšen zgled iz pravnih sistemov common law ne bi smel biti težava, so pa že tudi kakšni celinski pravni sistemi, ki so se jim deloma že približali (npr. Avstrija).
Kaj pa finance, kajti izboljšave navadno stanejo? To pa je takole: če že obstajajo celi doktorati o tem, kako boljše delovanje pravne države pozitivno vpliva na gospodarsko rast, potem država ne bi smela imeti nikakršnega izgovora, da ne usliši.
