Daleč stran od blišča razmere niso tako idealne kot na počitniških razglednicah. Sosednja država, se podobno kot vse države naslednice skupne države spopada s vsakodnevnimi težavami pri uresničevanju vladavine prava in varstva človekovih pravic. Nekateri podatki o varovanju človekovih pravic so prav povedni.
Evropsko sodišče za človekove pravice je do konca leta 2016 zoper Hrvaško podalo 349 sodb, pri čemer je v 282 primerih ugotovilo vsaj eno kršitev Evropske konvencije. Od tega je bilo kar 28 sodb z eno ugotovljeno kršitvijo podanih v zadnjem letu. Večina teh kršitev se nanaša na kršitev pravice do poštenega sojenja, čezmerno trajanje sodnih postopkov in neučinkovita pravna sredstva. Nekaj zadev se nanaša tudi na prepoved nečloveškega in ponižujočega se ravnanja in odsotnost učinkovite preiskave. Na začetku letošnjega leta je na odločitev Sodišča čakalo še 694 pritožb iz Hrvaške. Od 282 sodb je trenutno po podatkih Odbora ministrov Sveta Evrope v hrvaškem pravnem redu neizvršenih še 180 sodb Evropskega sodišča (Letno poročilo Odbora ministrov za leto 2016, str. 57). V letošnjem letu pa je Evropsko sodišče do sedaj podalo že dvanajst sodb zoper Hrvaško, pri čemer je v devetih primerih ugotovilo vsaj eno kršitev Konvencije. Med temi si poglejmo zanimivejše tri.
Evropsko sodišče je denimo v zadevi Škorjanec v Hrvaška (št. 25536/14, 28. marec 2017) odločilo, da so hrvaške oblasti kršile svojo postopkovno obveznost glede 3. člena (prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja), ker niso učinkovito raziskale rasno motiviranega nasilja leta 2013 v Zagrebu, napram gospe Škorjanec in njenemu možu, ki je pripadnik romske skupnosti. Zagrebško tožilstvo je brez skrbne preiskave opustilo pregon zoper domnevne storilce za napad na gospo Škorjanec, ker naj bi bilo rasno nasilje usmerjeno le zoper gospoda Škorjanca, in ne tudi zoper gospo Škorjanec. Njo je napotilo na zasebni pregon.
V še zanimivejši zadevi Marunić v Hrvaška (št. 51706/11, 28. marec 2017) je bila pritožnica zaposlena v občinskem komunalnem podjetju v lasti občine Kostrena. Po tem, ko je župan občine Kostrena pritožnico kritiziral v časniku »Novi list«, je nato v istem časniku pritožnica v članku opozorila na domnevno nepregledno delovanje občinskega podjetja in občinske uprave ter pozvala odgovorne institucije naj raziščejo razmere v občini Kostrena. Po objavi njenega članka jo je uprava podjetja odpustila, zaradi krnjenja časti in ugleda podjetja v javnosti. Evropsko sodišče je skladno s svojo ustaljeno prakso odločilo, da kritika ni bila nesorazmerna in ni prestopila dovoljenih standardov, zaradi česar odpoved delovnega razmerja pritožnici ni bila nujna v demokratični družbi (64. odstavek sodbe).
Zadeva Fergec v Hrvaška (št.68516/14, 9. maj 2017). Decembra 1996 je pripadnik hrvaške vojske detoniral granato v piceriji v Zagrebu. Pri tem sta vojak in še ena oseba umrli, pritožnik pa je utrpel hude telesne poškodbe, druga pritožnica pa hude duševne bolečine. Pritožnika sta pred hrvaškimi sodišči uveljavljala odškodnino zoper hrvaško državo zaradi utrpljene škode. Pri tem sta dokazovala, da je bil vojak v času eksplozije v službi, kar naj bi dokazovalo tudi dejstvo, da je njegova mama po njem prejela pokojnino. A zaman. Hrvaška sodišča, vključno z ustavnim sodiščem so njun zahtevek zavrnili. Evropsko sodišče je ugotovilo, da so hrvaške oblasti kršile svojo postopkovno obveznost pod 2. členom Konvencije (pravica do življenja) opraviti učinkovito in hitro preiskavo.
Posamični primeri ne morejo podati celokupne znanstvene analize stanja v neki družbi, zagotovo pa prikazujejo stanje njenega duha. Podatki kažejo, da sodi Hrvaška v skupino tistih vzhodno in srednje evropskih držav, ki se soočajo s strukturnimi in sistematičnimi težavami pri uresničevanju Evropske konvencije. Ne gre za osamljene primere, temveč za vzorec neučinkovitega delovanja hrvaških oblasti na vseh ravneh.
Povedno je, da je večina ugotovljenih kršitev povezana z nedelovanjem sodnega sistema, ki je rak rana večine srednje in vzhodnoevropskih držav. Zato so možnosti vsakokratne izvršilne oblasti omejene, saj največje breme pade na sodno vejo oblasti. Domači pravni redi najprej primarno odpraviti kršitve, ne pa da večina zadev, v nasprotju z načelom subsidiarnosti, nato prihaja na preobremenjeno strasbourško sodišče. Evropsko sodišče je bilo ustanovljeno z namenom, da obravnava predvsem najhujše kršitve, a mora v tem trenutku, zaradi nedelujočih institucij vzhodnoevropskih držav, opravljati primarno njihovo umazano delo.
A več kot očitno je, da v srednje in vzhodnoevropskih državah, kot denimo na Hrvaškem, ni prave volje, da bi očistili in prečistili varstvo človekovih pravic ter ga utemeljili na nepristranskih, neodvisnih in poštenih temeljih. Podobno kot velja za večino ostalih srednje in vzhodno evropskih držav se zdi, da hrvaške oblasti še niso ponotranjile temeljnih vrednot konvencije. Prelepa stara mestna jedra, plaže in infrastruktura dajejo zunanjemu opazovalcu prijeten vtis o hrvaški državi. Še pomembnejše pa je, da država razpolaga z robustnimi institucijami demokratične in pravne države, ki se zavedajo, da je njihova primarna naloga varovati človekovo dostojanstvo običajnih ljudi. A ker so institucije odvisne od ljudi, je morda razumeti tiste, ki se želijo čim hitrejšega napredka sodobne tehnologije, da bi lahko po državah vzhodne in srednje Evrope čimprej zavladali roboti z že ponotranjenimi vrednotami Evropske konvencije.
