Mimogrede se zdi pomen angleškega pridevnika resilient v kontekstu, kot je bil uporabljen v tej deklaraciji, vsaj dvojen. Po eni strani lahko pomeni 'odporen, žilav', po drugi strani pa 'prožen'. Gre za to, da mora biti sodstvo po eni strani neomajno, ko gre za zunanje pritiske zoper njegove glavne vrednote: vladavino prava, neodvisnost, pošteno in nepristransko sojenje, po drugi strani pa se mora nenehno in ustrezno prilagajati družbenim spremembam. Glede prvega vidika mora biti dovolj žilavo, tako torej dovolj togo, da te pritiske vzdrži, glede drugega pa dovolj prožno, da ne »zaspi« in družbenim spremembam sledi.
V preteklem letu je bila žilavost evropskega sodstva še kako na preizkušnji v različnih evropskih državah, v nekaterih se situacija ne izboljšuje, ampak še poslabšuje. Tu je zopet treba omeniti, kar tudi deklaracija ni spregledala (podobno kot lani v Varšavi), pritisk na sodstvo in Sodni svet na Poljskem, kjer vladajoča garnitura s sodstvom dobesedno pometa, kar je po mnenju ENCJ nevzdržno. Da ne omenjam Turčije in več tisoč tam zaprtih sodnikov, kjer kaže, da so se že tako ali tako poslovili od večine zahodnih standardov glede vladavine prava in nezadržno drsijo v naročje Erdoganove despotije.
Eden od (medijskih) napadov na sodstvo pa se je pred časom zgodil celo v zibelki njegove neodvisnosti – Angliji, kjer je časnik Daily Mail označil peščico sodnikov High Court-a, ki je odločila, da mora vladino izvedbo izstopa Združenega kraljestva iz EU, kot posledice referenduma, potrditi še britanski parlament. Tako se je na sliki treh sodnikov v togah in z lasuljami na glavah, pod katero je pisalo The Enemies of the People!, znašel tudi glavni govorec na omenjeni pariški generalni skupščini, Lord John Thomas, sicer prvi med sodniki v Angliji in tudi bivši predsednik ENCJ. Povsem jasno je, da je bil njegov pariški govor goreč in navdihujoč.
Sicer pa naj bi sodni sveti bili pomemben branik sodstva pred omenjenimi napadi, tudi glede izvršilne in zakonodajne veje oblasti, hkrati pa tudi tisti, ki od sodstva terjajo odgovornost ter zahtevajo njegovo kakovostno delovanje. Glede obeh področji so v različnih članicah in opazovalkah ENCJ sicer še možne izboljšave: pogosto perspektiva uporabnikov sodišč manjka, še se zaznava možnost korupcije. Financiranje sodstva ni dovolj dobro urejeno, sodišča so še vedno preveč odvisna od proste volje vlad, menežiranje sodišč je še vedno pogosto v rokah, neposredno ali posredno, ministrstev za pravosodje. Sodniki pa imajo nasploh dobro mnenje glede svoje neodvisnosti in zaupanje v sodstvo je skoraj v vseh državah višje kot zaupanje v druge državne institucije. Nekateri sodniki še vedno menijo, da ne napredujejo ali niso imenovani v sodniško funkcijo zgolj na podlagi lastne sposobnosti in izkušenj. Evropski sodniki tudi pogosto menijo, da so pod medijskim pritiskom, ki ne spoštuje dovolj njihove neodvisnosti ter da tudi njihovi sodni sveti nimajo dovolj dobrih mehanizmov za učinkovito zaščito njihove neodvisnosti. Sicer pa je v vsaki demokratični državi pomembno, da delitev oblasti deluje tvorno in v medsebojno upoštevajočem smislu.
Poleg obrambe sodniške neodvisnosti pa si morajo sodni sveti še nadalje prizadevati za kakovostno delovanje sodstva. Obenem morajo zagotavljati, da splošna javnost razume osrednjo vlogo sodstva v demokraciji v luči splošnega dobrega v državi. V tem smislu je potrebno tudi ustrezno izobraževanje javnosti. Vrh tega pa mora sodstvo in z njim tudi sodni svet razviti primerno komunikacijsko strategijo, ki bo proaktivna, v relaciji do medijev in družbe na sploh.
Skratka, Slovenci, naše sodstvo in tudi Sodni svet, smo v tem evropskem kontekstu vse bolj prepoznani in tudi dosegamo vedno boljše rezultate, ki jih Evropa opaža, postajamo pa tudi vedno večja vzornica za države jugovzhodno od nas.
To pa seveda ne pomeni nikakršne samohvale, kajti kljub temu ostaja zavedanje, da ima tudi naše sodstvo še veliko priložnosti za izboljšave. Kot tudi naš Sodni svet.
