c S
Ko sodišče (spet) pusti delavca ponižanega in razžaljenega (I): Ko zataji sodniška logika.
dr. Andraž Teršek Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem ustavnik@andraz-tersek.si
09.06.2017 08:27 Prepričanje, da je treba očiten in enormen problem kršenja pravic delavk in delavcev neprenehoma javno naslavljati in izpostavljati, ostaja. Enako je s prepričanjem, da je treba to početi tudi glede problema prevelikega števila primerov odsotnosti sodne zaščite elementarnih delavskih pravic in njihovih kršitev. Seveda tudi glede problema (pre)pogostosti očitnih in hudih kršitev delavskih pravic z vsebino sodniških odločitev. V dobri veri, stvarno utemeljeno in z najboljšimi nameni, da bi bil ta problem v najkrajšem času znatno manjši ali odpravljen. Vtis pa je nasproten: da se še povečuje in razrašča.

Drugo podpisani se kot pravnik pogosto soočam s kršitvami delavskih in socialnih pravic. V želji po odpravi kršitev delavskih in socialnih pravic se redno obračam na pristojna Delovna in socialna sodišča. Vendar pa prepogosto obstanem presenečen, ko sodišče brez stvarno utemeljenih razlogov zavrne zahtevek korektnega delavca, ki se je na sodišče obrnil v želji, da bi s pomočjo prava, zakonitosti, ustavnosti in sodne oblasti dobil pravično zadoščenje - za strojeno krivico, ki je očitna in ohranil svoje človekovo dostojanstvo.

Pri tem imava avtorja posebej v mislih tistega delavca, ki je primerljiv s tisto vrsto delavca, ki se javnem žargonu, včasih prizanesljivo in včasih skoraj vzvišeno, če ne kar malo prezirljivo, označuje kot »mali« ali »povprečni« delavec. V obravnavanem primeru gre za delavca, ki je moral leta in leta trpeti ponižujoče in vedno strožje, tudi očitno nečloveške (in nečlovečne) zahteve delodajalca. Predvsem po izpolnjevanju norme. Gre za delavca, ki očitno utrujeno in skoraj obupano pove, da je bilo že v prvem desetletju njegove zaposlitve poteptano njegovo dostojanstvo. S tem se je sčasoma moral sprijazniti. Vsaj tako to občuti in pojasni sam. To se mu je zdelo potrebno storiti zaradi minimalne socialne eksistence. Ohranjal pa je upanje, da bo nekoč ali kmalu, končno nekomu mar zanj kot človeku, delavcu in osebi, da ga bo tedaj, ko bo zbral pogum in se odločil za poskus sodne zaščite svojih temeljnih pravic, nekdo, ki ima to pristojnost in to moč, poslušal in nemara uslišal. Da ne bo še enkrat več prezrt v svojem najožjem življenjskem okolju, pa tudi, da bo sebi dokazal, kako v vlogi delavca ni vse življenje zaman ravnal v dobri veri in odgovorno do svoje družine, da se mu zato ni treba ves čas odpovedovati in do konca, trajno odpovedati veri v pravo, sodstvo in zakonito pravičnost. Navsezadnje pa, upal je, da bo prav s pomočjo sodne veje oblasti vsaj enkrat v življenju, pa naj bo ob koncu svoje življenjske poti, s svojim majhnim delovnopravnim zahtevkom deležen zanj prepotrebne dostojne obravnave in pravične presoje.

Ta delavec je samo eden od mnogih, ki si to želijo in ki si pri tem želijo videti, da jih vsaj nekdo poskuša razumeti in da so to tudi sodnice in sodniki. In ta delavec niti ne bi trmasto vztrajal pri tem, da bi njegovim željam in zahtevkom, ki so skoraj ponižne prošnje, ugodili, ampak se le oklepa temeljne želje, da bi mu sodnice in sodniki človeško, razumsko in logično, torej pravno pravilno obrazložili, kaj je pravno na stvari, za katero mu gre in kaj vsebinsko pomeni pravica, ki jo uveljavlja. Pa tudi, kakšno življenjsko moč ima zakonitost, zakaj sta avtoriteta in moč sodne veje oblasti vrednoti. Njegovo življenje delavca in državljana bi s tem, pa naj se sliši še tako patetično, vendarle imelo oprijemljive točke s m i s l a.

Ta delavec si je torej 'drznil' u p a t i, da je kljub svoji 'majhnosti' in – že domala pregovorno - skoraj nepomembni anonimnosti tisti glas, ki si zasluži, da mu končno rečejo, da obstaja in da je oseba. Tudi zato, ker je s svojim potrpežljivim, vztrajnim delom pač zaslužen za priznanje zakonitih pravic in zaščito osebnega dostojanstva. To njegovo upanje je postalo tako močno, da je po nekaj letih postalo prepričanje, da je kaj takega mogoče. Močno prepričanje, brez katerega nebi več zmogel zjutraj zbrati poguma za nov začetek dneva, ker bi pogum v celoti usahnil, še preden bi sploh odprl vrata doma, še prej pa bi ga strah, ki ga je občutil, utegnil dobesedno pognati v približek tistemu, kar prepozna kot blaznost.

S takšnim prepričanjem in upanjem po sodni in sodniški pravičnosti se je dne 1.7.2014 na Delovno sodišče v Kopru v zadevi Pd 157/2014 s svojim minimalističnim zahtevkom obrnil nič hudega sluteči poštni delavec, ki mu delodajalec ni hotel več izplačevati nadomestila za praznik po Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih. A je po razsodbi ostal šokiran. Zadevo je v presojo (javnega sodnega postopka in končno z javno razsodbo, v okviru javnosti sojenja in opravljanja sodniške funkcije, zatorej z javno odgovornostjo in odgovornostjo pred demokratično javnostjo) prevzela sodnica Delovnega sodišča v Kopru, ga. Dragica Umek. Sodišču je delavec skladno s postopkom predlagal, da razsodi, da mu je delodajalec dolžan plačati nadomestilo za praznik v višini 328,00 EUR, povečano za zakonske zamudne obresti. Zoper zahtevek tožnika pa je ugovarjal delodajalec in navajal, da naj bi poštni delavec kot voznik opravljal delo v turnusu, zato ne more biti upravičen do praznika takrat, ko se pošta zapre, saj gre za spremembo urnika in bi tako ali tako po urniku ostal doma. Banalno? Porogljivo? Osupljivo nerazumno? Očitno nevzdržno, nezakonito, protiustavno in nelogično? Tako je delavec mislil in upal.

V postopku je sodnica zaslišala zaposlitveno nadrejenega tožniku, ta pa je na zaslišanju izpovedal, da je tožnik za vtoževane dneve praznika, glede na enakomeren turnus skozi vse leto, imel predvideno delovno obveznost. Vendarle pa je bila kljub temu končna odločitev sodišča I. stopnje očitno nerazumna: sodišče je s kršitvijo načela enakosti po Ustavi RS (14. člen) prikrajšalo tožnika za pravico do nadomestila za čas praznika, ki ga ima po zakonu - za vtoževane dni.  Namreč, pred sodiščem I. stopnje je bil ugotovljen povsem jasen dejanski stan, da gredo vsi zaposleni, ki opravljajo delo v rednem delovnem času, po službeni razdelitvi pred praznikom domov, da tedaj ne delajo in imajo plačano nadomestilo, zato ni bilo razloga za diskriminacijo tožnika, ki bi v primeru, da praznika ne bi bilo, prav tako opravljal delo. Torej bi v skladu z načelom enakosti očitno in logično tudi sam moral prejeti plačilo nadomestila za praznik. Zato je bil poštni delavec vidno pretresen, ko je sodnica zahtevek tožnika - po prepričanju delavca in njegovega pravnega zastopnika - nelogično in nerazumno zavrnila.

Morda tožnik niti ne bi bil toliko pretresen, če bi sodišče navedlo vsaj nekakšen pravni, stvarni ali nemara življenjski razlog, torej vsaj nekakšen pravno pomemben in sodno izdelan vsebinski razlog za zavrnitev njegovega zahtevka. Takšna – nelogična - sodba je izkazovala manjvrednost tožnika v odnosu do sodelavcev, ki so nadomestilo za praznik ves čas prejemali: tožnik jo je občutil kot močan poseg v njegovo človekovo dostojanstvo.

Zoper takšno odločitev Delovnega sodišča v Kopru je tožnik vložil pritožbo na Višje delovno in socialno sodišče RS in v njej poudaril:

»Sodišče je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek, sodbo pa oprlo na materialnopravna izhodišča, ki pritožnika postavljajo v neenakopraven položaj in posegajo v pritožnikovo ustavno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Izpodbijana sodna odločba brez razumljivega, razumnega razloga postavlja tožnika v neenakopraven položaj z ostalimi zaposlenimi in na tej podlagi s kršitvijo načela enakosti pred Ustavo RS in zakonom zavrača pritožnikov zahtevek.«

O pritožbi tožnika je odločal senat Višjega delovnega in socialnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št.: Pdp 1195/2015 z dne 5. 5. 2016. V vlogi pravnega pooblaščenca sem drugo podpisani z občutkom pričakovanja in skoraj pomirjujoče spremljal tožnikovo nestrpno pričakovanje sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča RS, ki bi mu kot poštnemu delavcu-vozniku povrnila spoštovanje in ugled med sodelavci, saj se je zaradi sodbe sodišča I. stopnje skoraj leto dni počutil manjvrednega in izigranega.

Višje delovno in socialno sodišče Republike Slovenije pa je pritožbo tožnika brezkompromisno zavrnilo in v obrazložitvi navedlo, da naj bi bil pravni razlog za razločevanje tožnika dejstvo, da je tožnik delal v neenakomernem delovnem času, medtem ko naj bi ostali zaposleni delali v enakomernem delovnem času in bili zato upravičeni do plačila tudi za praznik. Da, to se je res zgodilo, Višje sodišče je to res zapisalo.

Po prejemu takšne sodbe je tožnik ostal šokiran, njegov ugled je bil poteptan v celoti, njegov smisel za delo pa izgubljen. Zgolj zaradi razlike v razporeditvi delovnega časa Višje sodišče pritožbe tožnika niti ni moglo zavrniti, nikakor ne glede na opisani dejanski stan: nadrejeni je zatrjeval na sodišču, da je predvideno delovno obveznost tožnik imel. Zato je Višje delovno in socialno sodišče RS spisalo sodbo, po kateri je moralo (tako sem jo bral drugo podpisani) kar spremeniti dejansko stanje, kot da izpovedi nadrejenega v postopku sploh ne bi bilo, kot da sploh ni jasno, da je kronska priča izpovedala, da je tožnik res imel predvideno delovno obveznost za vtoževane dneve. Višje delovno in socialno sodišče RS je kar brez vsebinske obravnave ugotovilo nekaj, kar sploh ni bilo mogoče ugotoviti, saj je v obrazložitvi sodbe zapisalo: »Ker tožnik, za razliko od teh delavcev, na vtoževane dneve ni imel predvidene delovne obveznosti, ni upravičen do nadomestila za praznik

Sodbo Pdp 1195/2015 je Višje delovno in socialno sodišče RS spisalo ravno v obdobju praznika dela, konkretneje 5. maja 2016. Sodba pa je imela vpliv ne samo na tožnika, ki je bil ob prejemu nad takšno sodniško arbitrarnostjo pretresen, ampak na vrsto njegovih sodelavcev, ki so po prejemu te sodbe izgubili vsako upanje, da bodo kadarkoli bili pošteno obravnavani pred Delovnimi in socialnimi sodišči, kaj šele upravičeni do plačila nadomestila za praznik, kot ostali zaposleni na pošti, in kaj šele v primerih, ko bi razmišljali o klicu na pomoč sodiščem ob kršitvah drugih, najmanj enako pomembnih delavskih pravic. Takšna sodba, izdana v času okoli 1. maja, je imela veliko več kot le simbolični pomen za tiste, na katere se je nanašala, še posebej, ker jim je sodna oblast v imenu ljudstva zapovedala, da do nadomestila za praznik (dela) ne bodo upravičeni.

Kot pravnik, ki se vse pogosteje soočam s nerazumnimi sodbami sodišč I. in II. stopnje, sem drugo podpisani tožniku svetoval, da naj vendarle vztraja in nadaljuje postopek, sicer bo takšna sodba legalizirala škodo, ki se povzroča množici poštenih delovnih ljudi - in to v očitnem nasprotju z zakonom. K sreči delavec ni obupal, vložil je predlog za dopustitev revizije, nakar je Vrhovno sodišče RS dopustilo vložitev revizije, po vloženi reviziji pa je Vrhovno sodišče RS, po sodbi VIII Ips 261/2016, z dne 7.3.2017, odločilo, da je revizija utemeljena, da se sodba Delovnega sodišča v Kopru in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča RS spremenita tako, da se zahtevku tožnika v celoti ugodi. V eni izmed točk obrazložitve sodbe je Vrhovno sodišče RS zapisalo:

»Z revidentovim stališčem, da bi bilo z drugačno razlago v obravnavani zadevi lahko kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS, revizijsko sodišče soglaša. Revident bi bil prikrajšan za nadomestilo za dela proste dneve, zato teh dni nebi mogel uživati kot drugi zaposleni v enakomerni porazdelitvi delovnega časa. Poleg tega bi moral v primeru sprejemanja stališča sodišč nižjih stopenj na letni ravni dejansko opraviti več ur kot nekdo, ki dela v klasični razporeditvi delovnega časa med ponedeljkom in petkom. Razlikovanje je v obravnavani zadevi  n e r a z u m n o, saj jo tožena stranka utemeljuje z (naknadno) zmanjšanimi potrebami po delu na dela proste dneve, ko njegovo delovno obveznost ukinja s spremenjenim razporedom.«

Ob tem primeru se, ne prvič, odpira vrsta zelo pomembnih vprašanj. Kako je mogoče, da je pri presoji na Delovnem sodišču v Kopru bila izdana sodba, ki poštenemu delovnemu državljanu jemlje očitno in nedvoumno pravico do praznika in ga diskriminira, obrazložitve sodbe pa ni mogoče utemeljiti z nobeno od metod razlage in z nobenim pravno vzdržnim argumentom? In kako je mogoče, da je Višje delovno in socialno sodišče RS šlo tako daleč, da je z odstopom od temeljne logike sodniškega pravnega presojanja in očitno pravno napačno sodbo Delovnega sodišča v Kopru, ki nikoli nebi smela ugledati luči sveta, celo potrdilo? Pri tem pa je, v škodo tožnika, celo spremenilo dejanski stan!? Kaj se dogaja na slovenskih sodiščih in pri delu določenih oseb na sodniški funkciji? Zakaj tako močan vtis, da kakovost sojenja ni predmet učinkovitega nadzora niti v primerih sodnih odločitev, ki so pravno očitno nevzdržne? Vprašanja postavljava v najboljši veri in skrbi za ugled, avtoriteto in moč sodne veje oblasti, ki je nujni pogoj za vladavino prava in obstoj ustavne demokratične družbe, končno pa svobode človeka.

Veva, marsikdo utegne ponoviti krilatico, da so za to pač namenjene »višje inštance«, ki so sistemsko postavljene zato, da napake nižjih sodišč razveljavijo. Vendar pa je potrebno tej razlagi vsaj delno – in ponovno- oporekati. O goli »napaki, za ugotavljanje in odpravljanje katere so višje inštance namenjene«, vendarle ni VEČ mogoče tako poenostavljeno in sistemsko ravnodušno govoriti takrat, ko gre za kršitev temeljne in elementarne pravniške in sodniške logike. Ko je torej vendar evidentno, da pri obrazložitvi sodbe ni bila uporabljena nobena razumna in pravno sprejemljiva razlaga. Da gre torej za očitno arbitrarnost in vsebinsko nevzdržnost sodne odločitve.

Drugi razlog je nedopustnost, da je takšno sodbo nekritično potrdil senat sodišča II. stopnje, ki bi prav kot instančno sodišče moralo imeti kakovosten in učinkovit nadzor nad sodiščem I. stopnje in državljane/državljanke/ljudi učinkovito ščititi pred izdajanjem očitno nerazumnih sodb.  Če Višje sodišče zagovarja tako nerazumne in nevzdržne sodbe kolegov sodišča I. stopnje, kot je to storilo v opisani zadevi, tako da nerazumne odločitve sodišča I. stopnje postanejo celo pravnomočne in izvršljive, se krši načelo pravne države in poštenega, pravičnega sojenja v največji meri. Varuhi prava tedaj postanejo ultimativni kršitelji prava, to pa onemogoča vladavino prava in razkraja pravno državo.

Vprašanje nadzora nad poštenostjo sojenja je še toliko bolj na mestu, ker je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) črtana revizija, ki je bila dovoljena v delovnih sporih zaradi ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Odslej bo delavec, ki zatrjuje, da mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, redkeje upravičen vložiti revizijo. To bo možno le, če in ko mu bo to izjemoma dopuščeno. Predvsem pri sklicevanju na pomembna pravna vprašanja bo to najverjetneje iluzorno pričakovati. Zato je na mestu vprašanje, ali je od Višjega delovnega in socialnega sodišča RS, glede na odločitve v tako jasnih zadevah, kot je predstavljena, mogoče v prihodnosti pričakovati, da bo opravljalo učinkovitejši nadzor in preprečevalo izdajanje nerazumnih sodb sodišč prve stopnje?

Marko Blatnik, univ. dipl. prav., predsednik Sindikata Sonce Slovenije in