Eden od možnih alternativ populizmu bi bila ideja epistokracije (stgr. episteme – vedenje, znanost in kratein – vladanje), torej vladavina »tistih, ki vedo«. Če demokracija pomeni vladavino večine (ljudstva), potem je epistokracija vladavina »razsveljetnih«, »pametnih«. Epistokracija je tako novejši pojem, ki se pojavlja v ekonomiji in politiki. Je nekakšno nadomestilo za t. i. nookracijo (stgr. nous – um). Spominja na Platonovo vladavino modrih, filozofov, pa tudi Aristotelovo skepso do demokracije, saj da gre za vladavino »povprečnih«. Že več kot pregovorno je, da so bili veliki stari Grki vsi po vrsti skeptični do demokracije kot vladavino množic.
Epistokracija je za razliko od demokracije v bistvu aristokracija kot vladavina manjšine »vedežev«. Vse lepo in prav z vedci in vedeži, toda vprašanje je, kaj je (pravo) znanje. Kdo ima pravzaprav prav? Večkrat napol v šali kot zares pravim, da takoj pristanem na razsvetljeni absolutizem, če bi bil takšen absolut (resnični) epistemološki vladar. In me povsem prepriča. V obdobju znanosti ter pluralizma (resnic) vseh vrst se takšno gledanje zdi despotsko ali povsem utopično.
Tega pa tudi zaenkrat ne potrebujemo. Večinsko demokracijo smo že tako in tako zgodovinsko presegli z idejo ustavne demokracije, ki pomeni neke vrste oplemenitenje ali razsvetljenje večinske demokracije. V nekem smislu je to epistokratska demokracija, če kot »navadno« demokracijo štejemo večinsko demokracijo. Epistokracija v demokratičnem kontekstu pomeni vladavino ustavnih vrednot in človekovih pravic, načel in pravil nad zakonskimi pravnimi normami. Višje znanje, torej, nad znanjem vsakdanjega trenutka in vsakodnevnih odločitev. Populizem je v svojem negativnem smislu (imamo lahko tudi pozitivni populizem!, četudi se zdi, da je ta izraz bolj uporabljen v slabšalnem smislu) še posebej nevaren, ko ugrabi institucije ustavne demokracije, kar se je npr. zgodilo na Poljskem in Madžarskem in kar se dogaja v Turčiji. Za to mora doseči dvotretjinsko podporo v parlamentu. Kar ga potem lahko ustavi, je le civilna družba ter mednarodna skupnost – v imenu episteme: (višjega) znanja.
Epistokracija kot vladavina manjšine »vednih« danes kot že rečeno ne pride v poštev. Ta lahko hitro vodi v totalitarizem, saj so se v razvoju civilizacije ljudje že predobro naučili, kako je, ko je lahko nekdo bolj »pameten« od ostalih in to »pamet« drugim vsiljuje za vsako ceno. Kajti demagoški populist se čez noč lahko spremeni v epistokrata – v skladu z njegovo interpretacijo tega pojma, seveda – in množice mu (iz nevednosti, naivnosti ali strahu) vdano prikimavajo. Prepričan sem, da veste, na koga mislim.
Toda v demokraciji nekaj znanja, modrosti, uma, nousa vendarle potrebujemo, da vemo, kaj so vrednote in da nas te vodijo naprej. Tako bo demokracija hkrati epistokracija in nookracija, če bo sledila ustavnim vrednotam in vrednotam iz mednarodnih pravnih dokumentov. In ravno zato rabimo epistemološke ali noološke elite, kot bi zapisal France Bučar. Toda elite, ki so odgovorne in svojega elitnega položaja ne zlorabljajo. Če pa se to dogaja, jih je treba de-elitizirati in tu lahko pride do izraza pozitivna plat populizma. Toda de-elitizacija mora potekati po episto-demokratičnih pravnih postopkih. Ne populistično, demagoško, mimo prava in ustave.
