Evropsko sodišče ni neko oddaljeno sodišče, ki deluje daleč stran za devetimi gorami v alzaški prestolnici, temveč je tudi slovensko sodišče. Za takšnega ga je navsezadnje vzelo tudi na tisoče slovenskih pritožnikov, ki so tja v zadnjih triindvajsetih letih poslali svoje pritožbe. Manj pa nekatere institucije slovenske državne oblasti, ki se mu na vso moč izogibajo. Res je, da deluje v okviru Sveta Evrope, vendar milijonom na evropskem kontinentu omogoča pravico do individualne pritožbe, ko njihove državne oblasti zlorabljajo Konvencijske pravice.
Slovenska država je zavezana, da sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice izvršuje v celotni meri. Slovenska država mora vsako sodbo, v kateri Evropsko sodišče ugotovi katero izmed kršitev Konvencijskih pravic, uresničiti tudi v slovenskem pravnem redu, tako da pritožniku izplača odškodnino, sprejme konkretne in splošne ukrepe za odpravo kršitev ter preprečitev nadaljnjih kršitev. Slovensko državo v domačem pravnem redu k izvrševanju sodb Evropskega sodišča zavezujeta predvsem 8. člen in 14. člen slovenske ustave. Nalagata ji obveznost, da omogoči izvrševanje sodb tudi v konkretnih primerih. Zakonodajalec je sedaj omogočili pravno podlago za njihovo izvrševanje le v kazenskih zadevah, saj Zakon o kazenskem postopku v 416. členu določa, da se »določbe tega poglavja o obnovi kazenskega postopka (členi 406 do 415) se smiselno uporabljajo tudi, … na podlagi odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanaša na kakšen razlog za obnovo kazenskega postopka.« (str. 107-108).
V upravnih, pravdnih in izvršilnih zadevah je stanje še vedno protiustavno in nasprotuje sodni praksi Evropskega sodišča in zahtevam Odbora ministrov Sveta Evrope. Tudi zato večina sodb še ni bila v polni meri izvršena v slovenskem pravnem redu. Izvršenih je bilo le nekaj od 317 dosedanjih sodb zoper slovensko državo, kjer je Evropsko sodišče ugotovilo kršitev enega izmed členov Evropske konvencije. Ministrstvo za pravosodje je zato poskušalo v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku neskladje odpraviti, saj je med razlogi za obnovo postopka v 394. členu navedlo tudi sodbo Evropskega sodišča. Prednosti uvedbe takšnega predloga je med obnovitvene razloge v svojem prispevku v Pravni praksi dobro povzel Igor Strnad, višji sodnik na Višjem sodišču v Mariboru (»Kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih protokolov – nov obnovitveni razlog?«, Pravna praksa, 17. november 2016). Številne evropske države primerjalnopravno omogočajo obnovo pravdnega postopka zaradi sodbe Evropskega sodišča. Nemški zakon o pravdnem postopku tako denimo v 8. odstavku 580. člena določa sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice kot razlog za obnovo postopka.
Ministrstvo je v zadnji verziji predloga novele Zakona o pravdnem postopku svoj predlog umaknilo zaradi domnevnega nasprotovanja nekaterih interesnih skupin. Zadnja verzija besedila novele tako sporoča, da: »… Evropsko sodišče za človekove pravice ni instančno sodišče nacionalnim sodiščem, tožena stranka pa tudi ni sodišče, ampak država. Izpostavljeno je bilo tudi napačno oštevilčenje predlaganih novih obnovitvenih razlogov. Predlagatelj je navedene pripombe upošteval in iz predloga zakona črtal drugi predlagani obnovitveni razlog (sodbo ESČP) ter popravil oštevilčenje predlaganih dopolnitev 394. člena ZPP.« Slednja stavka odraža pomanjkljivo znanje in zavedanje o varstvu človekovih pravic in vlogi Evropskega konvencije in Evropskega sodišča v slovenskem pravnem redu in v slovenski družbi. Evropsko sodišče seveda je pritožbeno sodišče v razmerju do domačih sodišč. Takšna razlaga izhaja iz 19. člena Evropske konvencije, ki določa, da »za zagotovitev spoštovanja obveznosti, ki so jih sprejele Visoke pogodbene stranke s to Konvencijo in njenimi protokoli, se ustanovi Evropsko sodišče za človekove pravice«. Evropsko sodišče je tako subsidiarno sodišče, ki vstopi v varovanje človekovih pravic le, ko domače državne oblasti odpovedo.
Ker je takšna sprememba predloga nerazumljiva tudi laični javnosti, se postavlja vprašanje v čigavem interesu je, da se sodbe Evropskega sodišča v slovenskem pravnem redu ne izvršujejo? Težko si je predstavljati, da komurkoli v slovenski državi ali v družbi in pravosodju ni v interesu varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenski družbi. Enako težko si je predstavljati, da bi se kdo na vodilnih funkcijah v pravosodju ali pač kdorkoli v slovenski družbi zavzemal za neizvrševanje sodb Evropskega sodišča ali katerega koli drugega foruma za varstvo človekovih pravic. Varstvo človekovih pravic je brezpogojni civilizacijski standard, pod katerega demokratična in pravna država ne sme pasti, da se ne prelevi v avtokratsko državo. Zato je v dobri veri treba oceniti, da gre pri zadnji verziji novele ZPP za lapsus, napako, ki je bila spregledana in bo zagotovo odpravljena, če ne prej, pa takrat ko zadeva pride v zakonodajno vejo oblasti, ki vendarle nekaj da na varovanje človekovih pravic. Saj tako so njeni različni predstavniki medsebojno zatrjevali ob zadnji vključitvi pravice do vode v slovensko ustavo.
Če pa se motimo, pa bomo vendarle lahko ugotovili, da tudi zadnji primer ni izjema in v bistvu potrjujejo tisto, kar običajni ljudje ugotavljajo že dolgo – da je varstvo človekovih pravic v slovenski družbi neenako, podhranjeno, selektivno in neučinkovito. Da je podvrženo različnim partikularnim zasebnim interesom različnih skupin, ki se sklicujejo na varstvo človekovih pravic, kadar to ustreza njihovi ideološki poziciji. Da so človekove pravice v slovenski družbi prej larifari, kot nabor varstva pravic posameznikov v razmerju do države in zasebnih subjektov.
