Življenje ni lahko za nikogar.
A kaj potem? Ohraniti moramo
vztrajnost in še zlasti
zaupanje vase.
Verjeti moramo,
da smo za nekaj nadarjeni,
in to uresničiti
za vsako ceno.
(Marie Curie)
Ob koncu leta 2014 smo pri Varuhu sprejeli odločitev, da se leta 2015 ustanovi posebna enota DPM, člani katere ne bodo več obravnavali individualnih pobud, temveč bodo opravljali le obiske in druge naloge v okviru DPM. Tako smo Varuhovi dejavnosti popolnoma ločili in po skoraj dveh letih že ugotavljamo, da je bila odločitev pravilna. Tako smo leta 2014 opravili le 39 obiskov, leta 2015 pa kar 67. Seveda to zahteva veliko angažiranost, povezano je z večjimi stroški, navsezadnje pa je potrebna tudi večja vključenost izvedencev za posamezna področja, ki kraje odvzema prostosti obiskujejo skupaj z našimi predstavniki in predstavniki nevladnih organizacij. Koraki naprej in pohvale pa nas ne smejo ustaviti pri doslednem odkrivanju kršitev. Vsakdo si zasluži spoštovanje, tudi osebe z odvzeto svobodo gibanja.
Kraji odvzema prostosti niso le zavodi za prestajanje kazni zapora z različnimi oddelki in prevzgojnim domom Radeče, temveč tudi vzgojno-izobraževalni zavodi, nekateri socialnovarstveni zavodi, psihiatrične bolnišnice, prostori za policijska pridržanja, center za tujce in azilni dom, prostori za pridržanje v Slovenski vojski in vsi drugi kraji v smislu 4. člena Opcijskega protokola (med drugim policijska intervencijska vozila).
Večinoma imamo pred očmi le skrb za obsojence in pridržane osebe, pogosto pa pozabljamo, da tudi v domovih za starejše občane stanovalci, predvsem osebe z demenco, bivajo v varovanih oddelkih. Ti so še posebej ranljivi.
Pregledi psihiatričnih bolnišnic so na podlagi priporočil DPM pomenili doslednejše spoštovanje določb Zakona o duševnem zdravju, odpravo napak pri uvedbi in dokumentiranju posebnih varovalnih ukrepov, boljše informiranje o pravicah pacientov, prijetnejši videz oddelkov pod posebnim nadzorom oziroma zagotovitev pacientom prijaznih prostorov, namestitev nabiralnikov za oddajo pritožb in ustreznejše postopke ob pacientovi smrti. Psihiatrija je doslej za mnoge pomenila tabu, nedotakljivost, zaprtost, brezizhodnost. Opozoriti je treba, da nikakor ni primerno, da bi bili v teh oddelkih otroci nameščeni skupaj z odraslimi.
Zaradi naših priporočil so se izboljšale bivalne razmere in ravnanje z vsemi osebami, ki jim je odvzeta prostost.
Obiski policijskih postaj so vodili v boljše informiranje o pravicah v pridržanju, tudi v več svetovnih jezikih, ažuriranje seznama odvetnikov, boljšo osvetljenost prostorov, odstranitev paketov s pretečenimi roki uporabe, nadzor nad hrambo obrokov, boljše zagotavljanje zdravniške pomoči, boljšo hrambo zaseženih predmetov, ustreznejšo ureditev dostopa za invalide.
V centru za tujce so na podlagi priporočil DPM poskrbeli za prevod jedilnikov v angleški jezik, njihovo objavo, čistejše prostore za prhanje, evidentiranje izvedenih ukrepov zdravstvene službe, pa tudi za dodatno psihiatrično pomoč tujcem. V azilnem domu so poskrbeli za prevod azilne zakonodaje, omogočili dostop do interneta in izboljšali zdravstveno oskrbo.
Vzgojni zavodi so se posodobili in izboljšali svoje spletne strani, objavili pravila bivanja in hišni red. Izdelane morajo biti smernice za vzgojni načrt, s tem pa tudi jasnejša pravila bivanja. Mladi si vsekakor zaslužijo priložnost.
Tudi zavodi za prestajanje kazni zapora in prevzgojni dom Radeče so na podlagi naših priporočil poskrbeli za ažuriranje hišnih in dnevnih redov, dostop do predpisov, ki se nanašajo na izvrševanje kazenskih sankcij in varstvo človekovih pravic, popravila poškodovane zavodske opreme, zamenjavo dotrajanega zavodskega inventarja, izboljšanje bivalnih razmer in kakovostnejše prestajanje kazni, več je tudi organiziranih izobraževalnih dejavnosti. Sprejeti so bili ukrepi za bolj optimalno uporabo bolniške sobe, boljšo zdravstveno oskrbo in bolj humano ravnanje z zaprtimi osebami. Zagotovo smo dosledno skrb po Zakonu o duševnem zdravju namenili namestitvi oseb v varovane oddelke domov starejših in tistih v posebnih socialnovarstvenih zavodih.
Nikakor pa ne moremo biti zadovoljni s številom mest v socialnovarstvenih zavodih za osebe z odvzeto poslovno sposobnostjo, ki so tja nameščene proti svoji volji, torej tako kot obsojenci v zapore, vendar si morajo namestitev plačevati. Poleg tega mest zanje primanjkuje, nameščajo jih kar v dnevne sobe in jedilnice, ločeno s paravani. Naša kritika velja nesprejetju Zakona o duševnem zdravju, ki bo to področje docela uredil, pa se sprejetje iz leta v leto odmika. Ljudje, ki so že sicer zaznamovani, in tudi njihovi svojci še naprej trpijo.
Varuh je in bo pri tem dosleden, kajti krivice bolijo in zaznamujejo.
Transparentnost našega dela so povečale prav nevladne in humanitarne organizacije, ki so vključene v izvajanje vseh nalog in pooblastil. Naše delovanje velja za dobro prakso na tem področju in k nam na študijske obiske prihajajo predstavniki tujih državnih preventivnih mehanizmov.
Letos smo se odločili, da tudi na tem področju v celoti pregledamo upoštevanje naših priporočil in jih ocenimo kot uresničena, delno uresničena ali še neuresničena. Teh zadnjih je k sreči zelo malo, okoli 10 odstotkov, kar nedvomno kaže na resnost državnih organov, ki Varuha spoštujejo in naša priporočila tudi čim prej udejanjijo. Namestnik Ivan Šelih je pri preverjanju dosleden in neizprosen, ima odlične sodelavce in vso mojo podporo. Kakšno je stanje na teh področjih, dokazujeta posebno poročilo na več kot 200 straneh in Varuhovo poročilo, ki jih ima celo več kot 400.
Mišljenje, da je naša skrb za zaprte osebe prevelika, je napačno. Ljudje se negativno odzivajo na uspehe nekaterih obsojencev pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki so jim bile zaradi razmer predvsem v zaporih na Povšetovi in na Dobu prisojene denarne odškodnine. Treba se je zavedati, da oseba, ki nima možnosti vpliva na svoje življenje v zaprtem prostoru, ne prestaja le kazni za svoja dejanja, temveč je zaradi neprimernega ravnanja ali povsem neustreznih prostorov lahko prizadeta tudi njena osebnost. Namen kaznovanja se lahko sprevrže v uničevanje sanitarij, nasilno ravnanje in druge nevšečnosti. Je to prav? Kakšna je torej prevzgoja in kakšna prognoza? Žal je poleg prezasedenosti potrebno tudi delo zanje.
Seveda je skrb nujno nameniti tudi tistim, ki se nahajajo drugod, ne le v zaporih. Njihovo psihično stanje je že sicer močno prizadeto, neupoštevanje njihovih pravic pa pomeni nesprejemljive kršitve.
Demenca žal postaja svetovni problem, vendar se tega morda še ne zavedamo. Število tistih, ki bodo zaradi nje morali bivati v zaprtih ustanovah na področju psihiatrije ali socialnega varstva, se bo povečevalo. Ali si te osebe zaslužijo slabe razmere? Vsak od nas se lahko že jutri znajde v takem položaju.
Kaj pa tujci, migranti, osebe v policijskem pridržanju? Lanski dogodki so odprli povsem novo poglavje, vredno velike pozornosti. K sreči smo nalogo opravili brez žrtev, sicer z nekaj napakami, a z vse boljšo organiziranostjo. Čeprav nismo mogli pričakovati, da bodo prihajali tisoči in tisoči, smo zmogli.
Zdaj imamo torej še nekaj novih kategorij ljudi, ki jim je na tem področju treba nameniti dodatno skrb. Veliko je oseb, ki jim je odvzeta ali zmanjšana svoboda gibanja, predvsem začasno, vendar jih to lahko za vedno zaznamuje.
Kvalitete države in njenih institucij se pokažejo prav pri ravnanju z najšibkejšimi v družbi. Zakaj z njimi ne bi ravnali najbolje?
