Ker jim velikaši iz pokrajinskega centra niso dovolili takšne samovolje in jim celo z orožjem zapretili, so šepajoče složno strnili vrste in se uprli, da so končno izsilili velesuverenost in napol v snu na predvečer novega fantastičnega dne razvili vihrajočo zastavo Šentflorjanije z grbom na treh morskih glavah.
Toda gosposkega prijateljstva in tovariškega sodelovanja je bilo brž konec, ko je bilo treba razdeliti predsedniške, ministrske, poslanske in županske funkcije, pri čemer so se poraženci v sili razmer povezali v opozicijo, da bi nagajali zmagovalcem, ki so navzven sicer slavili, navznoter pa so komajda krotili zavistno privoščljivost in grabežljivost. Mudilo se jim je pokrasti čim več dotedanjega ”družbenega premoženja,” kajti če so desetletje jemali komunisti in socialisti, naj zdaj pridejo na vrsto novodobni oportunisti, wannabe kapitalisti in skrajni nacionalisti.
Recept za folie à plusieurs je (bil) dokaj preprost: včlanite se v dobro stoječo politično stranko, bodite navidezno do vseh prijazni, v resnici pa potencialnim tekmecem kopljite bridke jame, ugajajte medijem, a si občasno privoščite verbalne eskapade in omogočite botrom iz ozadja, da še bolj gmotno brstijo in cvetijo, kajti če bodo imeli občutek, da vas potrebujejo, vas bodo dlje časa vabili na fêtes galantes in pustili ob elitnem koritu, napolnjenem z miro, ambrozijo, kaviarjem in nektarjem. Nasujte svinjarije vsaj na dva bregova in med njima poglabljajte polpreteklo zgodovinsko brezno, kajti kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, pri čemer naj tudi prvi in drugi in še kdo občasno postane tretji, da je vsakdo (berite = izbranci) prej kot slej poTEŠen in to 6-krat. Interpelacija naj ne bo zgolj opozicijsko orodje za draženje koalicije, marveč javna felacija in kunilingus za oralno – ustno in jezično – zadovoljevanje političnih egov. Pri tem pomnite, da so boljše seksi podvezice kot podrejene obveznice. Pregovor nemo propheta in patria tolmačite, da ni profita brez Patrie in obljubljajte ter lažite vsepovprek, kajti izpolnjevanje obljub je manj verjetno od apokaliptičnih pogub. Kadar izčrpate dobro banko, brž ustanovite slabo; ko ste primorani prikriti kakšno sranje in slično govno, ustanovite holding in vpeljite korporativno upravljanje. Pristanišče za mastno provizijo prodajte Kitajcem ali Madžarom, v zameno pa naj zgradijo drugi tir, če ga že hočejo. Požvižgajte se na nevarnost, da utegne ISDS iz TTIP in CETA postati transkorporacijski ISIS za navadnega človeka; če drugega ne, boste vsaj žvižgači v (ne še) hišnem priporu. Toda pozor: če prelomite strankarsko omerto, bodo posledice najmanj tako hude kot da ste zapustili sekto, zategadelj vas ne bodo več sprejeli v noben sektor.
Če ste bili nekoč strokovni, etični in jamrajoče pohlevni, brž najemite specializirano agencijo à la Mosad, da vas nauči možate arogance in odločnosti, kar vas bo stalo popularnosti in štirideset tisoč evrov mesečno, a vas bo utrdilo na prestolu. Če se vam dela pleša, angažirajte vrhunskega frizerja (geji so najboljši!), da vam priskrbi košate lasne vsadke, lasuljo ali vsaj (po)barva pričesko, razen če hočete s tonzuro okolici obelodaniti svojo versko pobožno ponižnost. Če ste pretirano salonski in manekenski, se lotite javne snage, rokodelstva in drugih ročnih del, da boste učinkoviteje rajali z rajo, vse ostalo prepustite liposukciji in faceliftingu. Policisti naj se oplemenitijo z umetno inteligenco v obliki električnih paralizatorjev in dronov, sodniki pa naj raje postanejo odvetniki in menedžerji, da bo v sodniških vrstah še bolj pustošila negativna selekcija, ki je pogodu košarkašem in drugim obdolžencem ter obsojencem (mimogrede, na sodišču so uredili prijazno sobo z zaslišanje otrok, kaj pa prostor za shranjevanje oporok?). Pomnite, da vrana vrani ne izkljuje oči in da morate v tropu tuliti skupaj z volkovi, drugače pobegnite čim dlje stran, da vas ne raztrgajo. Bodite pozorni na medijsko požarno nevarnost in podkupite oziroma kako drugače pridobite ali finančno prisilite novinarje, da vam bodo jedli z roke.
V državi je končno zavladala zdrava atmosfera, kjer se občasno občuje s psi, kobilami in po potrebi z najožjimi sodelavci, se njuha kokain, hodi po žerjavici, kjer so že zdavnaj pobrali vroč kostanj, in v hrvaščini prisega na arbitražno askezo, ker je etično hipotezo že zdavnaj zlodej pocitral. Ker naj bi ženske po zgodovinskem izročilu nagonsko izbirale moške po svojih bioloških potrebah, imajo prednost tisti osebki z izrazitimi alfa lastnostmi - sposobnostmi, da prevladajo nad drugimi in prinesejo domov čim večji ulov. Zategadelj podpišite in ratificirajte vse oceanske sporazume, kajti luksuzne jahte in nemške limuzine niso zastonj. Tudi zato je politika mikavna in njeni akterji elita, VIP in znane pop-osebnosti; v kolikšni meri ta biološka teorija funkcionira tudi med istospolnimi partnerji pa ne vem in verjetno ni relevantno.
Tale groteska s sarkastičnimi piarovskimi napotki vred je kajpak izmišljena, ampak če vas obhajajo svojevrstne asociacije na knjigo Gospodar muh, razvpito oddajo Survivor ali naše razmere, za njih nekako ne odgovarjam. Ne morem pa iz svoje kože, da ne bi citiral opazke iz Dela pod rubriko Pa še to – Na kmetiji je lepo:
”Modrijani so pred dnevi znova razturali v Celju … Predlagamo, da naslednjič povabijo še več nastopajočih in ti še več svojih prijateljev. Naj na oder priletijo tudi kure in kakšna krava, sam predsednik države pa naj jo kot mojster sajenja rožic v ritmu Ti moja rožica lastnoročno pomolze. Da bo domačnosti še več, ne bo slabo, če bo na odru celo kak kup gnoja.”
Povsem resnične in še bolj aktualne pa so naslednje vrstice, ki jih je pred več kot pol stoletja zapisal Šri Aurobindo, eno največjih imen in avtoritet indijske duhovne misli in joge (Integralna joga, Slovenska matica, Ljubljana, 1990, pripravil in prevedel Janez Svetina):
”Človeštvo je zdaj v razvojni krizi, v kateri se bo odločila njegova usoda. Prišli smo namreč do stopnje, ko je človeški um dosegel v nekaterih smereh zares velikanski razvoj, medtem ko v drugih stoji na mestu in zbegan ter nič ne more najti poti. Človekov večno dejavni um in življenjska volja sta namreč zgradila neko zunanjo življenjsko zgradbo, da bi služila njegovim telesnim, življenjskim in umskim zahtevam in gonom, stavbo, ki je tako velikanska in zapletena, da je nič več ne moreta obvladovati, zelo zapleten politični, družbeni, gospodarski, upravni in kulturni aparat, organizirano kolektivno sredstvo za zadovoljevanje njegovih umskih, čutnih, estetskih in gmotnih potreb. Človek je ustvaril takšen sistem civilizacije, ki je postal prevelik za to, da bi ga uporabljala in uravnavala njegova omejena umska zmožnost in razumevanje ter njegova še bolj omejena duhovna in nravna zmožnost – vse prenevaren služabnik njegovega blodnega ega in apetitov tega ega.”
Vse to kakopak velja tudi za Slovenijo.
Z malce domišljije in ustvarjalnega poguma lahko dosedanje napaberkovano besedno ločje povežemo s profesorjem Markom Rowlandsom in njegovo enkratno knjigo Filozof in volk: pouk iz divjine o ljubezni, smrti in sreči (Penca in drugi, Novo mesto, 2016, prevedel Janez Penca), v kateri nam ponuja ”prenovljeno razumevanje tega, kaj pomeni biti človek, tako, da se osredotoči na tisto, kar pomeni biti žival” (tako James Carrey v Sunday Business Post). Živalskih junakov nam sicer v literaturi ne primanjkuje, na kar nas denimo še iz otroštva ali zrelejšega (še bolj otročjega?) obdobja spominjajo legendarni psi Beli Očnjak, Lassie, Hačiko, Rex in Beethoven, pa maček Bob, orjaška gorila King Kong, simpatična Čita in gospod Ficko ter popularni kiti, ribe, ptiči, čebele, srnjaki, delfini, orke, mungi in drugi bolj ali manj kosmati prirodni prijatelji. Toda Rowlandsovo razmišljanje je mnogo več, je intelektualno nenavadno in lateralno namesto linearno, ker je ob dolgoletnem prebivanju in vsakodnevnem druženju z ogromnim udomačenim sivim volkom Breninom dognal, da ima sleherni človek v veliki meri opičjo dušo, pri čemer je sam odgovoren, da je v sebi pustil umreti volka.
Opico provokativno uporablja kot prispodobo za težnjo ljudi, da svet razumemo kot orodje, zbirko sredstev, virov in drugih stvari, ki jih uporabljamo za svoje namene, da imamo namesto prijateljev zaveznike in vseskozi spletkarimo. Opice so pred davnimi časi zakorakale v evolucijsko smer, na katero volkovi nikoli niso zašli, a razlogi so večini strokovnjakov neznani. Življenje v skupinah prinaša možnost manipulacije in izkoriščanja vrstnikov in pridobitev vseh prednosti in koristi skupinskega življenja, ne da bi si hkrati nakopali pripadajoče stroške. Omogoča sklepanje zavezništev, ki v opičjih družbah pomenijo način, kako nekatere člane svoje skupine izkoristimo za kovanje zarot zoper druge. Opice so s svojim kraljem vred - človekom inteligentnejše od volkov, ker so boljše spletkarke in sleparke, kar potrjuje raziskava Fransa de Waala o koloniji šimpanzov v Arnhemu na Nizozemskem in njeni kompleksnosti skupinske dinamike. Voditeljski položaj je od določenega samca zahteval, da je zavezništva sklepal s tistimi, ki niso zmogli oporekati njegovi avtoriteti, in se tako zavaroval pred potencialnimi oporečniki. Poleg spletkarjenja in slepomišenja imajo pri opicah ključno vlogo prevare, recimo tista, ko podrejeni šimpanz ali pavijan svoj nabrekli penis skriva pred nadrejenim, hkrati pa ga previdno kaže samici.
”S spletkarjenjem in lažmi poskuša opica močnejšim od sebe spodkopati moč. Opica v nas je vedno pripravljena na možnost, da v drugih opicah skonstruira šibkost. Nenehno preži na priložnost povzročati zlo.”
Rowlands napoveduje, da se bodo opičje spletke nekoč razkrojile, kajti njena prebrisanost nas bo izdala in opičja sreča bo izpuhtela v nič. Ko bomo utišali neprestano brbljanje opice, bomo zaslišali volka. Tedaj bomo spoznali, da je v življenju najpomembnejši tisti jaz, ki ostane, ko ga premetenost pusti na cedilu. Smisel življenja ni v posedovanju, čeravno je to zapuščina naše grabežljive opičje duše, ki hoče imeti in se ceni po tistem, kar ima; velja se zgledovati po volku, za katerega je odločilnega pomena biti določena vrsta volka in se osmišljati v vsakem trenutku.
“Naši najdragocenejši trenutki so tedaj, ko smo najboljši,” pravi avtor, in da smo takšni, ”se nam mora zgoditi nekaj zares hudega.” To diši po Franklovi logoterapiji, a po moje ne kaže čakati na zares hude čase, marveč se je bolje obnašati preventivno in previdno, kot da bi skrbeli za ustavno zagotovljeno zdravo življenjsko okolje. Človeško bitje ima edinstveno sposobnost, da načrtuje in predvideva prihodnost ter jo v veliki meri tudi usmerja, ampak tega ne zna izkoristiti sebi v prid. Večino časa premleva le negativne, slabe možnosti, ki se mu utegnejo pripetiti, in jih tako dejansko privablja v svoje življenje, namesto da bi iskal optimistične in pozitivne interpretacije in rešitve glede kogarkoli in česarkoli. Življenje je sicer mogoče definirati kot kronično bolezen, ki se vedno konča s smrtjo, lahko pa ga jemljemo kot božansko darilo vesolja, s katerim je treba navdušeno rokovati tukaj in zdaj.
Zdaj šele razumem umetnico Majo Smrekar, zakaj je kot divja ženska z živalskimi očmi pozirala skupaj s psico Afro pasme češkoslovaški ovčar, ki je nastala s križanjem nemškega ovčarja in karpatskega volka. Ker so njegovi volčji geni močni, je treba s takšnim psom živeti v nekakšni kulturno-hibridni dinamiki tropa, kajti je zelo temperamenten, neverjetno vzdržljiv, aktiven, živahen, samostojen in prevzet. Do gospodarja je bolj prijateljski kot vdan, zato se podredi z odporom, vendar si ga je možno približati z veliko potrpežljivosti in dela. Odlikuje ga harmonija lastnosti, ki so podedovane od volka in psa, in sicer poslušnost, upornost, pozornost in budnost, kar mu omogoča, da je čuvaj svojega gospodarja in terena.
Kot hudomušno pove profesor Mark Rowlands, je bil njegov volk deležen več brezplačnega univerzitetnega izobraževanja kot katerikoli tovrstni živalski predstavnik doslej. Ker so bile posledice za hišo in posest strašne, če ga je le hip pustil samega, ga je jemal s seboj na predavanja, kjer je ležal v kotu predavalnice in dremal, podobno kot njegovi študentje.
“Vsake toliko časa, ko so predavanja postala posebej dolgočasna, je sedel in začel zavijati,” izpričuje filozof, zaradi česar se je ”priljubil študentom, ki so si verjetno želeli, da bi lahko počeli enako.”
Staro reklo pravi, da je pred zoro tema najmočnejša. Mar ni že skrajni čas, da se zdani, hej človek, kaj ne slišiš, da nam vsem zvoni?
Post coitum omne animalium triste est.
